Pojdi na glavno vsebino

Ozdraveti od ideala

Ideal je rojen iz velike bolečine, v kateri smo izkusili nevrednost. Ni treba, da so nas zaničevali. Dovolj je bilo, da nas niso opazili ali da niso mogli razumeti, kaj čutimo in potrebujemo. Starši to delajo mimogrede in ne da bi se zavedali in kljub temu, da imajo otroka radi.

Večina od nas sploh ne ve, da služi (bolje reči: hlapčuje) idealni samopodobi. Odrešilno samopodobo, ki obeta olajšanje od manjvrednosti, si ustvarimo postopoma in že od otroštva naprej. Naš um ugodi trpljenju, hrepenenju po sprejetosti in občudovanju, in ustvari sliko, bodoče stanje, ki bo pregnalo trpeče občutenje sebe. Ker je bilo trpljenje veliko, bo tudi obet zelo velik in ustvarjena samopodoba nečloveška. Odtehtala bo vse in zato mora biti nestvarno veličastna, popolna in skratka ogromna, sanjsko osrečujoča in mogočna. Zmogli naj bi vse, zlasti naj bi zmogli spreminjati druge in pa seveda sebe.

Občutenje sebe, v katerem nas preplavlja ogromna bolečina zavrnjenosti, pozabljenosti, prezrtosti (zlasti očeta, a tudi mama ima svojo vlogo), potone v temo, ko zavlada ideal. Izgine, kot bi zeleno in živo pokrajino zalila temna in mrtva voda, ostala pa bi samo gladina, zrcalo za vse naše prisilne iluzije.

Iz te teme se rodi nova oseba, ki bo drugačna. Ta, ki zmore karkoli oziroma prav tisto, česar ni zmogla zares. Znala bo doseči upoštevanost, občudovanje, predanost, nežno pozornost. Glede na naš spol ali značaj lahko dodamo še druge sposobnosti: odločnost, neranljivost, zmagovitost, ali pa tudi skrajno potrpežljivost, popolno odsotnost jeze, večno očarljivost. A v bistvu ni velike razlike v izvoru te sanje in tudi ne v učinkih.

Učinek idealne megle, ki leže na našo vest, je, da ni pristnega občutenja, jasnosti o svojih potrebah, sposobnosti za samoobrambo, zaupanja in enakopravnosti pred sočlovekom, partnerjem, lastnim otrokom, starši, nadrejenim, prijatelji … Drugih ne znamo začutiti in videti zares. Vedno MORA nekaj biti. Če se sklicujemo na vrednote, je vse še slabše, ker svoji nevrozi dodamo še duhovno samoprevaro.

Ob človeku, ki hoče živeti idealno, se boste vedno počutili manjvredni, ker izvaja pritisk nase in posredno sporoča, da ni dovolj biti, kar smo. Ne plemeniti vas, ne dviga v vas najboljšega. Podžiga le hlepenje po idealni samopodobi in bolečo neustreznost. Ob pogledu nas svoj ideal bo ali vzhičen (ko se mu zdi, da je za hip končno popoln) ali pa nesrečen (ker spet ni idealen). Otroško nedolžni in pristni taki ljudje ne bodo nikoli. Predvsem pa bosdo težki za druge, ki se ob njih ne bodo počutili nikoli pravilni in torej sproščeni. Tako lahko razumemo, zakaj v družinah "velikih" ljudi tako pogosto najdemo pekel.

Samopreseganje je mamilo, smrtna droga, ki jo nekateri zauživajo vsak dan, dokler v njih ne uniči vsega, kar je še otroško nedolžno, resnično in sočutno, in zastruplja odnose.

Kdor ima čiste, jasne oči, ni idealen. A vedno boste lahko računali na iskreno besedo, na bližino, ko je bo sposoben, in na odločen ne, ko bo tako čutil. Tak človek oddaja svojo ljubezen do svobode. Tudi vaše.

Take osebe znajo ljubiti, ker znajo tudi vse ostalo: se jeziti, jokati, se smejati od srca, se igrati, praznovati in žalovati, delati napake in jih obžalovati, se spreminjati.

Dopuščajo nam, da smo ljudje, zato nas osreči, ko jih srečamo in zadihamo. Bodimo tudi mi taki, da drugi lahko zadihajo in ostajajo, kar so.

Ljubezen je res ljubezen, kadar je v njej mogoče globoko dihati.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...