Pojdi na glavno vsebino

Ovrednoti svoj trud, da ne omagaš

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Ovrednoti svoj trud, da ne omagaš

Ko delamo stvari, ki nas nekaj stanejo, ker si želimo doseči važen cilj (otopliti določen odnos, izboljšati način dela, graditi novo mrežo prijateljstev, predelati staro zamero, preoblikovati odnos do denarja, shujšati, utrditi telo z dobro hrano…), to zahteva veliko korakov in vztrajnost. V veliko pomoč nam bo (in včasih nas bo rešilo), da se zavedamo pomena SPROTNEGA in ne le končnega ovrednotenja svojega prizadevanja.

Bistveno je, da se že pred doseženim ciljem zavedamo, koliko nas stane, kar delamo. Koliko je to vredno in kako bi bilo, če tega ne bi delali. Potrebno je torej spoštovanje vsakega koraka, vsakega vloženega dejanja, ker drugače naš načrt ne bo preživel. Ko se med našim prizadevanjem kopičijo moteče in obremenilne okoliščine, nam prav spoštljivo ovrednotenje pomaga iz zastoja. Gotovo pa ne priganjanje in samoočitanje.

Primer: ravno teden dni uspešno hujšamo in hodimo na dolge sprehode, kot smo se odločili. A prav tedaj dobimo zelo neprijetno novico, ki zelo oteži naš načrt ter poseže v urnik, ki smo si ga zastavili. Poleg tega lahko kdo doma zboli in to spet zahteva novo prilagoditev. Take stvari se dogajajo VEDNO. Greš na delavnico za veselje do življenja, se počutiš odlično, poln si načrtov za drugačno vedenje, prideš domov ali na delo … in vse se poruši, kot da ni bilo narejeno nič ... Ali pa uspešno varčuješ nekaj mesecev in potem pride nepričakovana položnica, ki ti vse požre.

Če nimamo pod seboj mehke mreže, ki ulovi naši slabo voljo, poraženost in upad veselja nad našim načrtom, saj se nam mahoma zazdi neuresničljiv ali brez zveze (Kaj me zdaj briga hujšati, ko imam toliko drugih težav?! Kaj me briga vera vase, če pa so me spet prezrli, pohodili in prevarali!)

Nagovarjati sebe podporno je ljubeča umetnost, s katero lahko kljub vsemu pridemo čez brezno na drugi breg, ko viseči most nevarno zaniha. Katera so vprašanja, ki si jih lahko postavimo, ko nam je težko in bi najraje odnehali?

Kako mi je, ko se držim svojega namena kljub vsemu, kar me ovira?

Kako bi bilo, če vse spustim iz rok?

Mi bo res lažje in si res želim nazaj na staro pot? Kaj si obetam?

Mi zvestoba načrtu daje moč ali me šibi?

Kam me je peljala stara pot? Zakaj sem sklenil(a), da nekaj spremenim in začnem drugače?

Ovrednotenje naj bo naš slog pristopa do sebe vsak dan, vsako uro.

Brez podpore drugih je težko kam priti, brez lastne podpore sebi ... pa nemogoče.

Učimo se prepoznavati nevarno malodušje, učimo se ljubeče spremljati svoj trud in obvarovati izbrano pot.


Oznake: osebna rast trud

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...