Pojdi na glavno vsebino

Otrokova trma in naša trma

Nekaj misli o trmi, s katero se borijo mnogi starši.

Odrasli, ki gledamo otroka v divji trmi in ihtavem vztrajanju, vidimo samo upornika, pogosto tudi tistega, ki nam para živce, nalašč ustvarja težave in izsiljuje. Vidimo, kako kaže svojo moč in kako nas poriva v osramočenost pred drugimi (ki vidijo scene, za katere nas je sram). Vidimo predvsem malega tirana in lahko celo zasovražimo moč, ki jo ima nad našim počutjem.

Dobro je pogledati malo globlje vase in si postaviti nekaj vprašanj.

Kot vedo vsi, ki berejo to stran, receptov nikoli ne ponujam, tako kot ne resnic, ki bi veljale vedno in povsod za kogarkoli. Verjamem pa v vprašanja, ki si jih postavimo v čisti pripravljenosti, da kaj novega spoznamo o sebi in drugem. Vprašanja se mi sploh zdijo najlepši način, da ljubimo otroke. Namesto tuhtanja, kako bi jih vzgojili, lahko opazujemo, čutimo in v globokem odnosu z otrokovim notranjim svetom bomo našli spoznanje, ki bo ustvarilo most med nami in njim. Dobre rešitve so vedno tiste, ki pomagajo obema, da se v odnosu poveča medsebojno zaupanje.

Vprašanja, ki jih predlagam:

  • Kako mislim, da se otrok počuti, ko kaj trmasto zahteva? Mu je dobro? Se počuti varnega ob meni?
  • Kako se počutim jaz, ko se tako obnaša?
  • Ali name zelo vplivajo reakcije drugih? Ali svobodno izbiram, kaj bom naredil(a), ali pa ukrepam glede na to, kar čutim, da želi okolje?
  • Ali sem jaz kdaj zelo trmast(a)? Če sem, kako se tedaj počutim? Kako vidim ljudi, ki mi ne ustrežejo? Kaj bi lahko storili, da bi mi bilo lažje?(čeprav mi ne ustrežejo)
  • Kako se navadno odzivam, če si česa želim, drugi pa mi ne ustrežejo? Hitro popustim?
  • Želim, da moj otrok postane sposoben upiranja ali da hitro popusti pred voljo drugih?
  • Kdaj mu pustim, da vadi sposobnost upiranja? Ali pa nikoli ne more tega početi?

Če poskusimo odgovoriti, kmalu začutimo, da se pod trmo skriva marsikaj.

Počasi se pokaže, kaj doživljamo ob otrokovi trmi. V trmi navadno nismo svobodni ne otroci ne odrasli, zato moramo najprej predelati odnos s svojo lastno trmo oziroma kljubovalnostjo, če hočemo pomagati otroku.

Zato tudi ni odgovora, kaj je prav narediti, ko se otrok vkoplje v svojo trmo, ker gre za dogajanje v samo najinem odnosu. Vse je odvisno od tega, kaj smo sposobni narediti (samo to lahko naredimo!), kaj se res dogaja, kaj je sposoben storiti otrok.

Vprašanje ni, kaj naj storim, da bo otrok lepo vzgojen in okolju prijeten. Vprašanje je, kako naj začutim, kaj me z otrokom lahko poveže za isti cilj: uživati bližino in ljubezen, ki je med nama. Kaj naju lahko zbliža v medsebojnem zaupanju?

Ko otroka sočutno opazujemo, se vživljamo vanj in obenem začutimo sebe, svoje potrebe in (pogosto) tudi svojo skrito bolečino, strah in sram, bomo našli smer. Morda bo treba nekaj časa, a v iskrenem opazovanju sebe in njega počasi in skupaj najdemo korak, ki pelje iz stiske. V strahu in podrejenostjo pred svetom, ki nas sodi, ne moremo biti za otroka varna avtoriteta. Otrok prisluhne in sodeluje le, če čuti, da smo v srcu mirni in prepričani v svoja dejanja, občutljivi do njega in obenem v stiku z resnico o sebi.

Trmasti otrok nas gleda in jasno čuti, kaj se nam dogaja. Razume, če smo ali ne sposobni zajeziti, kar ga muči, presoditi, kaj se mu dogaja, predlagati izhod, ki ne ponižal ne njega ne nas.

Otrokova trma nas preizkuša in je dobra priložnost, da se spoznamo in razvijemo tiste dele sebe, ki še niso v pomoč pri odnosu z otrokom.


Oznake: za starše


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...