Pojdi na glavno vsebino

Otrok ni rojen za tekmovanje

Nekaj misli ob zanimivi knjigi o vzgoji.

Vittorino Andreoli je zelo vpliven italijanski psihiater, pa ne zato, ker bi se veliko pojavljal kot medijska osebnost. Za sabo ima dolgoletne izkušnje najprej kot raziskovalec in potem kot psihiater, ki je v dolgih urah sedenja ob ljudeh, ki niso mogli iz svojega molka, prepotoval tudi temo svoje lastne duše. Pretresljiv pogled na njegovo poklicno pot najdemo v knjigi I miei matti (Moji norci). Po upokojitvi je napisal več knjig o kulturi življenja, ki pričajo o njegovi široki humanistični izobrazbi, duhovni globini in etiki, ljubezni do otrok in mladih, ki jim je tudi namenil več knjig (na primer Pismo mladostniku).

Njegova zadnja knjiga (Ne-mogoča vzgoja, L’educazione im-possibile) pa je namenjena staršem in tu vam želim povzeti deset principov, ki jih priporoča:

  • povejte otrokom, da jih imate radi, bodite dosledni, delajte kaj skupaj, govorite pozitivno o prihodnosti, bodite topla avtoriteta, naučite jih obzira in prijaznosti, ne skrivajte svoje ranljivosti, ne dajajte preveč pomena denarju ...
  • Ne gre za nič posebno novega, a meni je najbolj padla v oči točka, ki jo navaja kot zadnjo: Ne vzpodbujajte osebne tekmovalnosti v šoli!

Zdi se mi zelo aktualna, ko včasih opazim starše, kako se na življenje in smrt ženejo za šolski uspeh svojih otrok.

Tako pravi Andreoli (povzemam): “Razred je orkester in učitelj dirigent. važen ni vaš posamezni otrok, skupnost je važna, da imajo vsi nekaj od tega, in učitelj povezuje to skupnost za skupne cilje in obernem podpira občutek vrednosti posameznika...«

To naj bi si starši zapisali v srce, kadar so prepričani, da ima kdo njihovega otroka na piki, da ima otrok prenizke ocene itd. Če se otrok počuti slabo v šoli, je zato, ker v razredu ni medsebojne podpore. Omogočati razredno skupnost pa je naloga šole, učiteljev. Prav isto velja, ko gre za napadalnost med vrstniki. Vedno gre za vprašanje skupnosti. Če starši to vedo, se bodo ukvarjali s pravimi razlogi in z iskanjem plodnih rešitev.

Kako bo otrok uspešen v življenju, če ne zna prispevati k skupnemu dobremu, se dogovarjati, postaviti meje sebi in drugim, dobiti pomoč in jo dajati?

Šolski individualizem je tragičen in brezploden obenem. Vnaša osamljenost, razdor in bolečino, obenem pa za poznejšo uspešnost nič ne pomeni, kot je bilo že davno dokazano. Eno je otrok, ki ga veseli odličnost, in to je nekaj čudivitega, druga stvar je otrok, ki se bori za ocene, da bi pridobil občutek vrednosti in varnosti. Taki odličnjaki (učila sem jih kar nekaj) niso opremljeni za življenje, so samo polni visokih ocen in priznanj. Če dopuščamo, da padajo v omenjeno samoprevaro, nismo pošteni.

Bilo bi zanimivo na primer preveriti, koliko prejemnikov zlatih priznanj za slovenski jezik in pisanje se je razvilo v ljudi, ki potem res znajo napisati kaj, kar obogati njih same, njihove bližnje, skupnost, svet. Koliko so se ob teh tekmovanjih res razvili v zavedanju in osebnem odnosu do jezika? To bi lahko bolj gojili, saj je človek razvil jezik zato, da bi se bolje sporazumeval, dobil podporo od bližnjih, jim razodel, kar čuti, bolje dojel, kar mu sporočajo.

Prej stopimo iz te iluzije o šolski uspešnosti, prej bo šola postala, kar je njena naloga: življenjski prostor za mlade duše in telesa, prostor, ki zavaruje porajajoči um pred ozkostjo in objestjo, in kjer se mladi naučijo, da lahko dosežejo neskončno več, če svoje darove in znanje povežejo, kot če skušajo blesteti sami.


Oznake: za starše


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...