Pojdi na glavno vsebino

Ostati v stiski, dokler se ne pokaže izvir

Ostati v stiski, dokler se ne pokaže izvir

Kdor hoče hitro ven, se bo moral vrniti in dokončati svoje delo.

Včasih dojamemo, da smo gradili na majavih temeljih in zgradba se sesede. Občutki uničenja so lahko zelo težki, saj imamo okrog sebe samo ruševine. Tako se zdi.

Toda nič na tem svetu se ne izniči. Kar smo vlagali, bo koristilo, a drugače, kot smo sanjali. Kupi kamenja so tu, nastane lahko nova zgradba, a pod pogojem, da ruševine pregledamo, zberemo vse uporabno in odpeljemo vse preperelo in neuporabno na odpad. Šele potem lahko začnemo na čisto in bo to varna gradnja. Potreben je čas, potrebna je tišina poglobitve in ločevanja od starih prividov. Zato je nasvet, naj čim manj časa ostajamo v žalosti in zmedi in takoj spet začnemo polnit praznino, slab nasvet. Bežanje iz krize nam prepreči uvide, ki so bistveni. Se znamo svoji novi stiski posvetiti zbrano in predano?

Dokler nam ni jasno, zakaj stojimo sredi ruševin, bomo šli naprej z istim neznanjem, ki nas je privedlo v potresne ruševine. Tudi varanje sebe, da le ni tako hudo in da bo minilo, je slab recept. Potrebna je resnica o tem, kako se res počutimo, kaj smo si res pričakovali in kolikšno je razočaranje.

Živimo v svetu, ki za vsako čustveno bolečino ponuja tableto, da stiska takoj mine in da niti ne zaznamo, koliko zares kaj boli. Kako naj potem res pozdravimo, kar ni zdravo, če ne prepoznamo gojišča vnetja in uničenja?

Posvetimo se bolečinam z enako ljubeznijo kot veselju in viharji nas ne bodo premetavali zaman, predvsem pa se neuspehi ne bodo ponavljali v vedno isti obliki. Čutili bomo, da je naša moč zdaj globlja, veselje čistejše in delavnost bolj preudarna.

Naj nas življenje spreminja, ne pa zagreni. Od nas je odvisno, ali znamo v stiski ostati toliko časa in na tak način, da postane črna voda prosojni izvir novega.


Oznake: osebna rast kriza

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...