Pojdi na glavno vsebino

Ostati na nogah

Ko poslušamo krivične obtožbe, ko letijo strupene puščice na naš račun ... je to dobra priložnost, da vadimo trdnost. Občutke osramočenosti in krivde se lahko naučimo preprečevati.

Krivična kritika, surova beseda, neupravičena obtožba ... vse to je napad. V telesni govorici bi temu lahko rekli, da prileti udarec. Telo doživi bolečino ali izgubi ravnotežje, če se ne umakne. Če pričakamo udarec na mestu in ne storimo prav ničesar, bo bolečina oziroma poškodba neizogibna. Kako vemo, ali bo udarec povzročil bolečino ali ne in koliko bo huda? Tega ne izvemo iz moči udarca in tudi ne iz tega, kako spretno je bil usmerjen v cilj. To nam bo povedalo šele obnašanje tistega, ki mu je bil sunek namenjen. Udarec pač lahko pade v prazno in sunek nas ne podre, odvisno od tega, kako smo ga pričakali. Če ulovimo ravnotežje, če dvignemo ščit, če odskočimo - poškodbe ne bo. Prav na isti način se lahko izognemo (ali pa ne) občutkom ponižanja in prizadetosti pred krivico. O vsem tem je vredno razmišljati, ko mislimo, da nas je kdo ranil ali podrl. Smo udarec pričakali v drži žrtve, ki sploh ničesar ne ukrene v svoj prid? Smo pričakali žalitev milo stoje na mestu in ne da bi zavarovali svojo integriteto? Ali naj se čudimo, da je udarec dosegel svoj cilj? V vseh teh primerih temeljno vprašanje ni, kaj je storil drugi. Bolj nam koristi razumeti, kaj smo storili mi, da bi ostali na nogah, in koliko smo spretni v samozaščitnih tehnikah ... in koliko si sploh dopuščamo samoobrambo. Ali nemudoma dvignem ščit v sebi, ko se mi približa kdo s solznimi očmi in očita, da si drznem iti svojo pot? Ali nemudoma dvignem ščit v sebi, ko se mi približa kdo, ki me zaničuje in odklanja? Ali nemudoma zavarujem svoj občutek pravice do spoštovanja, ko me kdo osorno in grobo nahruli? Ali pa vidim prihajajoči udarce, pa ničesar ne storim zase? Pogosto ugotovimo, da se s svojim samospoštovanjem sploh ne ukvarjamo, medtem ko se intenzivno ubadamo s tistimi, ki nam ga rušijo, in jih opazujemo, tuhtamo o razlogih, se pritožujemo nad krivicami ... Premislimo, ali smo dobri varuhi samih sebe. Če ne znamo ostajati na nogah, ko se tla tresejo, če ne znamo varovati občutka, da smo veliko vredni in spoštovanja vredni ... potem je čas, da se izurimo v samoobrambi. Sami ali z dobrim učiteljem. Sebe je treba poklicati na pomoč - in se odzvati. Da ne bomo ovčke, ki tavajo in iščejo svojega varuha, prikličejo pa vedno samo volka, ki išče svoje jagnje.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...