Pojdi na glavno vsebino

Oprostite, ali smem biti žalostna?

V intervjujih z zvezdniki vedno pride na vrsto vprašanje, ali so srečni. In vedno sledi odgovor, da (seveda) so. To spada zraven, če hočemo danes delovati uspešno, prepričljivo, če želimo biti privlačni. Kdor je učinkovit, zna biti srečen.

Ob tej splošni cenzuri velja tole: če si žalosten, pomeni, da ne znaš živeti. Taka zguba ... nisi za med ljudi, še zlasti ne za med uspešne. Ostati zvesti svojemu realnemu počutju (vsaj za deset minut ...) in se ne počutiti uboga reva je že pravi izziv. Nekatera čustva so v imenitni družbi dovoljena, druga pa nikakor. Jeza deluje odločno, grobo izražanje tudi, tudi samohvala ali žalitve so na dnevnem redu, ker tako izkazujemo svojo moč. Nikamor pa ne spada, da bi se kdo zmedel ali razžalostil, pokazal, kako je plah in ranljiv. To je za reve, ki jih bodo vsi pohodili. Mar hočete vzbujati pomilovanje in posmeh? A vsaj v svojem srcu lahko živimo prosto. Naj bodo žalost ali ranljivost ali zbeganost dobrodošle, če gre za resnico našega trenutka. Pozneje lahko odločimo, kaj bi z njimi, a najprej naj bodo sploh prepoznane in sprejete. Ne bomo jih nagnali kot bogatin iz pravljice, ki grdo spodi beračico, ki je trkala na vrata njegovega gradu. Mi vemo, da je pod njenimi beraškimi capami skrita dobra vila, ki prinaša blagor. Trenutki nemoči izperejo samoljubje, samopreseganje, napuh tistega, ki mu je vedno vse jasno in mu vse teče kot po maslu ... in nas vračajo v srčno bližino z vsem, kar je v drugih nebogljeno. Res, blagor nam, ki si dovolimo potovati skozi krog vsega človeškega. Kajti v tem živem kolesu, ki se vrti brez prestanka, po vsaki čisti bolečini vedno spet doživimo svoj trenutek milosti in blažene sreče.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...