Pojdi na glavno vsebino

Opremi se, preden pogledaš v svojo stisko

Danes težimo, da bi vse rešili po hitrem postopku. Resnica o zdravljenju notranjih ran je veliko zahtevnejša.

Marsikdo, s katerim sem se srečala za svetovanje, misli, da je najkrajša pot do rešitve problema ta, da sežemo globoko v rano in jo očistimo. V tem tiči velika in nevarna iluzija.

Vsi vedo, da nas sprejmejo na operacijo pod pogojem, da smo jo sposobni prestati. Izvidi pokažejo, ali naš organizem prenese poseg ter ali bo lahko potem okreval. Bistveno je vedeti, ali smo lahko kos nevarnosti, ki jo predstavlja poseg v trpeči organizem. Sicer vemo, da tvegamo in da ni jamstev, da se bo vse izteklo dobro. Toda v preizkušnjo gremo ozaveščeni, odgovorni in pripravljeni.

A ko gre za duševnost, skoraj nihče ne razmišlja na isti način. Naučili so nas (to je sad vzgoje in kulture), da je notranji svet nekakšen stroj, v katerega lahko posegamo podobno, kot posega mehanik v avtomobil. Najdemo pokvarjeni del, ga odstranimo – in se vozimo naprej brez okvare, kajti noben del motorja ne zakrvavi, nobena napeljava ne znori od strahu, noben vijak se ne zvije od neznosne žalosti … Nekateri mislijo, da to lahko tak poseg izpeljejo kar sami, drugi zadevo poverijo strokovnjaku.

Naša težava (navadno trpljenje v odnosih) traja že dolgo in je ošibila našo osebnost na mnogih ravneh, tega pa se seveda ne zavedamo. Preden sežemo v živo ali celo v travmo, se je potrebno okrepiti, opremiti, usposobiti za srečevanje svoje globine.

Na tej poti se učimo, kako s zbrati in prisluhniti (kajti obsedeni od težave znamo misliti samo raztreseno, zmedeno in zaslepljeno), občutiti, kaj je res v nas (v kronični težavi so naši občutki počasi otrpnili in ne poznamo več ničesar razen tesnobe), sočustvovati z drugimi (kajti navadno znamo videti samo tisto, kar si predstavljamo, da čutijo, resnica pa nam ni dostopna).

Šele po vsem tem ali ob vsem tem se lahko dogaja kaj globljega.

Zato vsem predlagam, da najprej hodijo na seminar Vera vase in šele potem na osebno terapijo. Učinki bodo neprimerljivo hitrejši in varnejši.Nekateri potrebujejo tri leta, drugi manj. Težave, ki trajajo že leta, se lahko varno preobrazijo le postopno.

Veliko ljudi poznam, ki so odprli hude stare rane in potem niso leta in leta (ali nikoli) mogli zaceliti tega, kar se je odprlo. Včasih je odgovoren terapevt, ki se mu preveč mudi, a tudi sami smo odgovorni, če zahtevamo od sebe in drugega, da se loti velike bolečine, pa se ne vprašamo, koliko zmoremo.

Opremljenost gradimo počasi, sistematično in ljubeče. Šele ko smo dovolj okrepljeni za kaj, kar ima rušilno moč (navali sovraštva, groze, maščevalnosti, kaosa, nesmisla ...), lahko stopimo v nevihto in bomo izplavali.

Ne lotevajmo se težkih zadev na hitro in samo zato, da bi bilo čim prej rešeno, ker tak pristop vse ustavi. Najbolj verjetno je, da bomo poskusili, zaradi ovir otrpnili in se prepričali, da izhoda ni.

Opremljenost nas usposobi za najzahtevnejše vzpone, kjer je treba vzdržati velike pretrese, izgubiti veliko iluzij in sprejeti nase težo odkritij, ki zamajejo našo vero. Živo upanje preživi le, če se ga naučimo varovati in negovati vsak dan ob drugih, ki tako kot mi iščejo zavetje in so nas pripravljeni podpirati na skupni poti.

Da, možno je zaživeti lažje, lepše, bogatejše in toplejše življenje ... če smo pripravljeni v to vložiti veliko. Še najprej pa je treba skromno priznati, da še nismo pripravljeni in da se želimo učiti.

Podpirajmo se, ker nam je na tej poti vsem včasih zelo težko. In ker je lepo praznovati skupaj vsak korak, ki nam uspe, in vsako nov občutek v prsih, ki zacveti.


Oznake: osebni razvoj terapija opremljenost

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...