Pojdi na glavno vsebino

Opazujte se v novem okolju

Če še nismo globlje pomirili odnosa s svojimi starši, se vedno zgodi, da v novem okolju, (recimo na dopustu) nezavedno postavimo svojo primarno družino in zaigramo svoje mesto v njej.

Naj dam nekaj primerov, ki jih pogosto vidim. Tegobo teh vlog poznam, saj sem jih izmenično odigravala tudi sama. Danes se sebi nasmehnem, ko me prime, da bi padla v stari film, a dobro vem, kako človek trpi, ko je do grla v njih in ne zna ven.

Evo nekaj primerov naših postavitev.

Ko prideš v hotel ali apartma, takoj (ali prav kmalu) ugotoviš, kaj vse je narobe. Ne veš, da IŠČEŠ razloge za slabo voljo in da ti nihče ne bo mogel ustreči. Spet si otrok, ki nikoli ni bil uslišan in je obupan in besen, ker nikoli ne bo. Razlika je le v tem, da zdaj to izražaš kot osoren, zagrenjen in za bivanje skrajno neprijeten človek, ob katerem vsi čutijo, da mu nič ni prav. Pomagal bi nam le stik z bolečino, to, da se spomnimo, izjokamo, se nežno pomirimo … in začnemo opažati lepe stvari, prijazne ljudi in nove možnosti.

Druga varianta je mučenik-svetnik. Poiščemo si sebi najbolj neudobno mesto, vsem dajemo prednost, skušamo preslišati vse, kar čutimo (»meni je prav vse«), a ker to ne more biti res (nikomur na tem svetu ni vseeno, ker smo vsi edinstvena bitja s svojimi potrebami), bo potlačenost strogo udarila na dan v najbolj nepredvidenih malenkostih, recimo v tem, kako visi brisača v kopalnici ali kje je kdo pustil copate. Obnašamo se kot priden in nesrečen otrok, ki se vedno smehlja, a bi se najraje razjokal, ker nikoli ne doživi upoštevanosti, se pa ne zavedamo, da sami ustvarjamo svoj položaj s svojim vedenjem.

Potem je tu tisti, ki zbeži, ko zavoha trenje. Ko je »vroče«, ravno telefonira, zunaj ali po opravkih … skratka, izkaže se kot mojster izogibanja.

Imamo tudi neumornega organizatorja in klovna po sili, ki mora skrbeti za razposajenost. Gorje, če se kdo umakne v tišino. Poznamo tudi dežurnega terapevta, ki takoj opazi, če je komu hudo, in se mu obesi za vrat … Galerija je res neskončno raznolika.

V družini se kot otroci navadno opredelimo za določeno vlogo in ko smo v novem okolju, skočijo na dan najstarejši naučeni scenariji. Opazujmo se, da bomo lahko izbrali kaj novega in tudi drugim dali možnost, da nam podarijo kaj drugega: novo izkušnjo sebe, novo izkušnjo odnosov.

Če se nam stalno kaj dogaja (vedno isti zapleti, pa naj se premaknemo v novo sobivanje kamorkoli in v kateremkoli letnem času …), potem lahko mirno sprejmemo resnico, da postavljamo neko dramo oziroma repliko, ki bi jo bilo dobro prekiniti.

Izberimo svobodo od obveznega-usojenega in samopripisanega. Otroštvo je daleč.

Življenje nam ponuja več.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...