Pojdi na glavno vsebino

OGRNI SE V DOSTOJANSTVO

Žrtvujmo ponos za dostojanstvo.

Ponos je ovira na poti do dostojanstva. Zato je treba na poti v samospoštovanje prej ali slej opraviti s ponosom. Ponos trpi, ko delam napake, ko sem neuspešna, ko vidim, česa ne zmorem, ko me kritizirajo. Ponos trpi peklenske muke, ko se ga dotakne resnica. Ranjen se spreminja v zamero, v zavist in maščevalnost. V stiski mi ni v pomoč, preveč je zaposlen s svojo željo po uspehu, priznanju in povračilu. Ranjeni ponos navdihuje nizkotna dejanja. Dostojanstvo pa je svetlo ogrinjalo, ki nikoli ne zdrsne z ramen. Ogrnjena vanj doživljam, kako postaja kritika samo upoštevanja vreden (ali nevreden) predlog. Videti, česa ne morem, postane stik z realnostjo, in ta stik mi pomaga delati, kar zmorem, zato lahko varno napredujem v svojih mejah. Napaka mi govori, da sem zmotljiva kot vsi ljudje, zato me poveže z njimi. Ponižanja ni, je le človek, ki me morda hoče ponižati, a to je le njegov namen. Lahko ostajam v svojem dostojanstvu in daleč od njegovega prezira. Žrtvujmo svoj ponos za dostojanstvo, ker nas navdihuje in varuje. Ogrnjeni z dostojanstvom lahko doživljamo svojo veličino tudi v najhujši poraženosti. Tkanje tega ogrinjala traja in traja, a vsaka zlata nitka je večna.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...