Pojdi na glavno vsebino

Oglaševanje in žalost

Mislim, da družba potrošnje na več načinov pospešuje potrtost, strah in dvom v lastno vrednost. V tem zapisu pojasnjujem, zakaj imam ta vtis.

Družba potrošnje živi od razpihovanja množične potrtosti. Če sejejo dvom nad seboj in podcenjevaje lastne enkratnosti, bodo ljudje kupovali več pripomočkov za lajšanje tesnobe in žalosti nad lastno nepomembnostjo. To poteka na mnogih ravneh in v praviloma neopazno. Če si kritično ogledamo oglaševanje, kmalu začutimo to ozadje. Pod dvorjenjem našemu samoljubju (Vi ste tega vredni!) se skriva namig, da se moramo popraviti, če damo kaj nase. Naše možnosti so baje neomejene, kot uči kapitalizem, zato je čas, da ukrepamo in naredimo iz sebe čim več. Vse to nam ponujajo pod skrbjo za naše boljše počutje: industrija neumorno bedi nad našo srečo, nenehno kaj izumlja in izpopolnjuje ter si prizadeva, da bomo imeli čim več izbire, čim več možnosti. Dodajmo še nekaj drugih dejavnikov, zaradi katerih smo vse ranljivejši. Hitenje pospešuje splošno razdraženost in nas dela preobčutljive za vse, kar ne gre, kot bi moralo. Ne opažamo svojih dosežkov in virov svoje globlje sreče, ne ustavljamo se ob vsem, kar imamo, ne uživamo vsega, kar smo, kajti važnejše je opažati ter dosegati vse, kar še manjka. Preobremenjenost s storilnostnimi pritiski nam ustvarja občutek, da nas vsi preganjajo in zato radi nasedemo nasmejani ponudbi tistega, ki prodaja uteho in nam vsaj navidezno izkazuje spoštovanje ter izraža vero, da si zaslužimo veliko več. Družba potrošnje prišepetava, da je najvišji standard dostopen prav vsem in da je odvisen samo od naše dobre volje, učinkovitosti in zagnanosti. Zato se lahko prav kmalu počutimo krive, ker ne znamo biti uspešnejši. V seznamih dosegljive popolnosti pride na vrsto prav vse, kajti vse bi bilo treba izboljšati ali zamenjati: stanovanje, avto, službo ... Popravila pa so potrebni tudi naše izkušnje, naše telo, naša izobrazba, naši otroci, naš partner ... naše življenje v celoti. Nič ni vredno občudovanja. Ničesar ni, kar bi bilo dragoceno, nedotakljivo, popolno. Zaščitimo se pred pogubnim dvomom v lastno vrednost, s katerim nas vsak dan pita družba potrošnje. V kruhu, ki nam ga deli, so semena neutolažljive žalosti. V zlaganem poveličevanju naših možnosti in dolžnosti do sebe se skriva zaničevanje preprostega veselja, nedolžnega uživanja vsakdanje, otroške sreče, zavračanje vsega, kar nas resnično lahko vsak dan tolaži in krepi. Pravica do nepopolnosti je pravica do enkratnosti, pravica do brezpogojnega dostojanstva, edina pravica, ki lahko pomiri naše srce. Varujmo svetost svojega življenja.

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...