Pojdi na glavno vsebino

Ogenj odloženih bolečin

Preveč gledamo, kar nas uničuje, in premalo delamo, kar nas oživlja.

V našem življenju se zamera kopiči kot mrtev nakopičen les, ki duši plodno njivo. Nič nemore rasti pod dušečim bremenom. Zamrimo staršem, partnerjem, otrokom, sosedom, kolegom, državi, Bogu .. stalno se pojavljajo razlogi za razočaranja, očitke in premljevanje o hudem, ki smo ga pretrpeli ali ga še trpimo. In vse to nam lezi na prsih, da komaj dihamo.

Nelson Mandela je takole rekel pa 27 letih (krvičnega) zapora, v katerem sta minila njegova mladost in najlepša moška leta:

»Ko sem stopil skozi vrata proti izhodu, kjer naj bi mi bila vrnjena svoboda, sem dojel: če ne odložim grenkobe in sovraštva, bom itak ostal v zaporu.«

Mnogo ljudi je presedelo veliko let po krivici ali pa so izgubili najdražje osebe, zdravje , doživelo strašna izdajstva. A zelo malo jih je, ki so si podarili svobodo od grenkobe.

Ne gre zato, da nas pravica ne zanima več. A izberemo, da bomo delali izključno, kar povezuje, hrani in oživlja naša srca.

Preseganje občutka pekoče in vnebovpijoče krivice je morda najpomembnejša izbira našega življenja, če iščemo polnost, olajšanje in samospoštovanje.

Na seminarjih Vere vase se veliko ukvarjamo s tem in vedno znova odkrivam, da se šele v spravi in poravnavi obnovi življenje, a da to s težavo izberemo in potem izpeljemo z vsemi koraki, ki so potrebni.

Brez preseganja zamer ne moremo polno zaživeti, brez prerojenja, v katerem zamera zgori kot mrtev les v žerjavici naše ljubeče odločitve … vse stoji in nič se res ne more razviti.

Odložiti zamero, pustiti za seboj, kar nas je opustošilo … nam omogoči, da sploh zagledamo, kaj lahko še ustvarimo, prejmemo in uživamo. Poravnava je predvsem to, da si damo možnost uresničevati nove želje in živeti ljubeče. Tako dovolimo življenju, da nas obdari in reši občutka večne prikrajšanosti.

To ni dejanje volje. Treba je iti v proces, ki traja in spravi na dan grenkobo..(o tem najdete veliko v knjigi Vera vase).

Mrtvi les vsega posekanega v nas je treba naložiti v kres. Naša njiva bo rodila, če ji dovolimo, da zadiha živo, ki je zakopano pod skladovnicami podrtih upov.

Naj se prebudi želja po olajšanju, naj že prvi grenki spomin dogori v kresu tega junija in naj se prižiganje velikega ognja nikoli ne konča.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...