Pojdi na glavno vsebino

Odrinjeni ključ

Razpoznavno znamenje nesrečnega otroštva je: vsi, ki so trpeli po krivici, bodo iskali svojo pravico krivično, do sebe ali do drugih. Odkriti resnico o starših je težko, ker v istem hipu odkrijemo, da smo v tem odnosu izgubili svojo čisto naravo in da nismo plemeniti, kot bi radi mislili. Kdor je bil kot otrok razvrednoten, razvije celo vrsto lastnosti, ki ovirajo njegovo rast in sposobnost ljubiti, najhujša pa je odpor do resnice. O tem obratu čustev piše v svojih delih tudi Alice Miller.

Pretepanje otrok, besedno nasilje in podobni postopki so le najvidnejši način za onesrečevanje otrok in za pohabljanje njihove ljubezensko naravnane narave. Zelo pogost in morda celo prevladujoč pa je pristop, ki zatira otrokovo resnicoljubnost. Redki odrasli so sposobni sprejeti prodoren pogled svojih malih otrok. Kajti otrok nam vidi v srce in jasno čuti, katera čustva se pretakajo v njegovem domu. Najbolj zatirano čustvo v naši družbi je otrokov čut za resnico. Otrok vidi in čuti, ali se imajo starši radi, ali verjamejo, kar govorijo. Prav tako ve, ali govorijo resnico, ali so pošteni in resnicoljubni, kot zatrjujejo ali sami verjamejo. Večina otrok ne sme povedati tega, kar vidi in ve. Zamolčati morajo svoje težke vpoglede in jih preobraziti v tisto, kar starši hočejo, da se vidi, govori in verjame. Svojo resnico je treba proglasiti za laž in v to tudi verjeti. Zaničevana otroška resnicoljubnost ustvarja vse mogoče iznakažene osebnosti: malodušne lenuhe, žalostne razvajence, nepoboljšljive goljufe, ledene sadiste, ohole važiče, brezčutne matere, maščevalne in zlobne ločenke, nizkotne pijance in tirane ... Noben otrok ni tak, ko se rodi. V tej poplavi človeške revščine lahko ugledamo trpeči obraz poteptane veličine neštetih otroških usod. Mnogi otroci so bili ožigosani kot izdajalci svoje družine, nehvaležneži, lažnivci, hudobneži ...Otrokova prostodušna, nedolžna sposobnost, da razgali odrasle, je praviloma ožigosana kot umazana laž, s katero žali svoje najdražje. Si lahko predstavljamo hujši udarec za razvoj vesti in osebne morale? Resnica pa kljub temu ohranja svojo ogromno zdravilno moč. V otroku, ki je nekoč utihnil, je sila spoznanja in rešitve. Največji čudež je človek, ki je rešil resnico svojega otroštva, prepoznal svoje izsiljeno izdajstvo sebe. Iščimo svojo resnico, sočutje do tega, kar so počeli z nami, iščimo izgubljeno nedolžnost. Nikjer drugje ni razloga za vse hudo, ki ga nevede povzročamo sebi in drugim, in nikjer drugje ni vzvoda, ki dvigne nov svet. Upravičeno se lahko veselimo vsega, kar nam prinaša resnica o preteklosti. Hujša je slika o starših, ki jo bomo morali zagledati, bolj nam bo to spremenilo življenje. Nikoli ne bomo pristno dobri in ljubeči, dokler bomo stražili njihove skrivnosti in gojili iluzijo o rojstni družini in o čustvih, ki smo jih doživljali ob starših. To varovanje laži ni ljubezen, je kolaboracionizem. Vse, česar ne odkrijemo, bomo nedotaknjeno prenesli naprej, nase, na svoje otroke, na ljubljene bližnje. Zlo, ki ni prepoznano in ki ne postane razkrit spomin, se obnavlja. Veliko je resnic, ki jih moramo sprejeti na svoji poti v zrelost in spoznanje, najtežja pa je prva: kaj smo postali v prvih letih življenja, kaj so naredili iz nas tisti, ki so bili bogovi našega najzgodnejšega otroštva. Mnogi ljudje nočejo vedeti, kakšne starše so v resnici imeli, ker se bojijo odkriti, kakšni so sami. Kdor ni bil ljubljen, je razvil neprijetne, neplemenite poteze, grenkobo in celo vrsto skritih maščevalnih, samouničevalnih ali nadutih potez, s katerimi se je zavaroval. Prisilna zlaganost je postala njegova lastna zlaganost. Če hočemo za vsako ceno ohraniti prepričanje, da smo bili ljubljeni ali da nas hudo ni zastrupilo, bomo svojo zlaganost morali braniti pred nedolžnimi otroškimi očmi, ki jih bomo srečevali. Morda bomo kruti le do sebe in bomo do drugih usmiljeni. A to ni nobena tolažba: krut človek je kruto bitje, priča in nosilec krutosti, pa naj bo ta krutost usmerjena kamorkoli ... v vsakem primeru ostajamo njeno orodje, pa naj bo to orodje tudi lepo in celo umetniško sijajno. Tudi veliki umetniki ali misleci lahko postanejo sodelavci svojih krutih nagibov, obrnjenih vase ali v druge. Odkriti resnico o starših je težko, ker v istem hipu odkrijemo, da sami nismo tako plemeniti, kot smo si predstavljali. Vera v to, da otroško trpljenje lahko plemeniti, je kriva vera. Samo ljubljeni so lahko plemeniti. Samo v ljubezni do sebe lahko rešimo svojo človeško veličino, samo otrok v nas, ki mu pustimo izpovedati prepovedano resnico, lahko prelomi verigo zlaganosti. To besedilo sem napisala ob vtisih, ki mi jih je vzbudila knjiga Alice Miller Odrinjeni ključ.

Oznake: zanimivo


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...