Pojdi na glavno vsebino

Odrasli v službi ... ali smo res odrasli?

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Odrasli v službi ... ali smo res odrasli?

Tisto, kar nas v službi najbolj jezi in boli, sega daleč nazaj. Potrebuje sočutje, a ne more nas voditi ven iz težav pri delu.

V službi smo v (iz vidika globinske psihologije) v podobnem položaju kot otroci pred starši. To seveda ni res, a počutimo se tako kar pogosto, pa če si to priznamo ali ne. Avtoritete imajo veliko moč nad našo notranjostjo, dokler tega ne ozavestimo in prerasemo. Poglejmo, zakaj bi se lahko počutili kot otroci.

  • Nadrejeni ima oblast, da nam od zgoraj nalaga naloge (zadolžitve) po svoji volji. To je položaj malega otroka pred starši. Nadrejeni (in tisti nad njimi) odločajo, kaj moramo izpeljati oziroma biti. Ne odločamo sami, ne odmerjamo si bremen, ne moremo slediti željam glede na to, kako bi si radi porazdelili čas, česa je potrebno naše telo, kaj želi srce. V najboljšem primeru delamo, kar je znosno, a večina ljudi je daleč od tega, da bi uživala v svobodno izbranih oparavilih po svoji meri. Nadrejene pogosto doživljamo kot brezčutne, zahtevne, krute starše, pri katerih ni mogoče najti razumevanja za svoje upravičene potrebe.
  • Nadrejeni ima nad nami oblast, da nagrajuje in kaznuje. S čim? S plačo, ki jo doživljamo kot nagrado ali kazen, in na katero običajno spet nimamo vpliva, z napredovanjem ali zapostavljanjem, s pohvalami ali kritikami. Drugi (večji, močnejši) ima torej moč, da ruši naše samospoštovanje in počutje, usliši ali ne naša pričakovanja.
  • Postavljeni smo v odnos, ki ga nismo izbrali. Kot otroci nismo izbrali staršev, sorodnikov, vseh, ki so določali naše počutje. Nikamor drugam nismo mogli, tam smo bili priklenjeni, pa naj je bilo še tako hudo, poniževalno in uničujoče. Pogosto se ljudje v službi ob nerazumevanju počutijo kot na prestajanju kazni brez možnosti izbire in odhoda.
  • Podobnost je tudi v tem, da (na primer učitelji ali vsi, ki delajo z ljudmi) morajo veliko dati od sebe, biti vljudni in učinkoviti, sami pa sočutja ne prejemajo. Kot otrok, ki mu vsi ukazujejo, naj bo priden, oni pa so grobi, nepošteni, krivični ali celo neusmiljeni do njega.

Podobnosti delujejo predvsem zato, ker v teh okoliščinah pademo v otroška občutja, a se tega ne zavedamo. Predvsem pa ne doživljamo MOČI svoje sedanje odraslosti.

Naše realne možnosti pa obstajajo.

Prvi korak je ugotoviti, da v službi nismo otroci, da nadrejeni niso starši in da nismo obsojenci. Že ko to naredimo, se zgodi bistven premik. Če seveda nam sploh uspe, da si to priznamo. Ni tako lahko! Delno hrepenimo, da bi ugajali, delno besnimo, ker nismo suvereni ...

Glavna težava je v tem, da si je treba prevzeti odgovornost in se potruditi, da branimo svoje želje, potrebe, darove.

Da iščemo poti, da bi jih ovrednotili.

Da iščemo ljubečo povezanost. Da se vživljamo v ljudi, s katerimi delamo.

Da vidimo možnosti, ki jih še nikoli nismo.

Da iščemo drugačne možnost ali drugo službo, a z ljubeznijo in vero vase, ne z zamero in odporom (ker potem ni pravega učinka).

Da se soočimo s sovražnostjo in gnevom, ki kipi na našem dnu že iz starih časov, in odkrivamo, da mir ne pomeni, da sem ovca, ampak da sem ustvarjalen, vitalen in močan, a brez naboja. Ne skušamo ugajati več. Iščemo pa način, da bi se sporazumeli častno in ustvarjalno.

Vsak dan slišimo neskončno število pritožb. Skoraj nikoli pa ne slišimo predlogov, skoraj nihče si z drugimi ne izmenjuje idej, navdiha, ustvarjalnih podbud. Izmenjujemo si pritožbe, jezo, zamero. V neki raziskavi so merili, da uslužbenci porabijo več ur na teden (če seštejemo minute pritoževanja) za negodovanje, veliko več kot za iskanje novih možnosti. Že pet minut za sprostitev in oddih bi bila boljša možnost za tiste minute, ki jih sicer porabimo za pritoževanje. V tem času lahko drug drugemu dajemo priznanje, se podpremo, uporabljamo čas, da gradimo dobro počutje.

Res, včasih si je treba privezati dušo in povedati, kaj nas jezi. Toda važno je, da gre za resnico in da ni naša slaba volja vezana globoko osebno žalost in otroški bes. Kajti tega ne prežene nobena še tako prijetna služba. S tistimi demoni se je trega spoprijeti drugje, da ne bodo razsajali med delovnim časom.

Šele ko se ukvarjamo res samo s poklicnimi težavami in delovnimi pogoji (in zadaj ni ničesar drugega), dobimo prave ideje. Svobodno razmišljanje, srečne okoliščine in odnosi s sodelavci zaživijo pomladno prenovo, ko odložimo otroško držo in se premaknemo v svoj sedanji trenutek.

Težave odraslega so lahko velike, a nikoli nimajo ozadja brezčasnega obupa in nemočne jeze, skratka naboja, ki ga imajo otrokove. Zato je bolje, da se ne jezimo na direktorje, ministre, državo in svet, ampak da naredimo vse za svoje olajšanje, za nove pristope in se skratka obnašamo tako kot dobri starši, ko je otroku težko.

Ni prav, da se naženemo v službo tako, kot so nas morda kdaj nagnali v življenje: brez občutka, v stvari, ki so nas poniževale in bolele, in ki so bile za otroka pretežke in jih je doživljal kot mučenje.

Raje podajmo roko ljudem, ki so nam blizu, in uporabimo svojo inteligenco, moč in srčnost za izboljšanje svojega položaja z majhnimi koraki in brez vdaje. KOT ODRASLI, KI RAČUNA NASE.


Oznake: osebni razvoj delo


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...