Pojdi na glavno vsebino

Odpusti mi ...

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Odpusti mi ...

Včasih imamo na srcu težo dejanj, ki so prizadela naše otroke ali druge ljube ljudi. Poskušamo se opravičiti, a drugi ... kot da noče slišati. Nekatera darila ne morejo biti sprejeta.

Ob koncu starega leta si pogosto zaželimo vse poravnati in začeti na novo. A potrebna je modrost, kajti lahko naredimo več škode kot koristi. Pogosto se drugi noče ukvarjati s tem, kar nas muči. Noče stopiti z nami v proces poravnave.

Razloga sta lahko vsaj dva.

Prvi je ta, da v resnici nismo še sposobni res dojeti, kako je bilo drugemu. In drugi to čuti.

Povedati hčerki ali sinu (bratu, sestri, partnerju …), kako zelo nam je žal, da smo jih prizadeli, zahteva od nas, da nam je RES vsaj približno jasno, kako so se počutili zaradi našega ravnanja. Če smo sami doživeli kaj podobnega in se spustili v bolečino, nam je njegov občutek delno dostopen. A to še ni vse. Obenem naj bi bili sposobni prenesti občutek krivde ter ostati v posluhu brez navajanja olajševalnih okoliščin. Poslušati in doživljati drugega, ki smo ga prizadeli, ob tem pa pozabiti nase, je sposobnost, za katero je potrebno kar nekaj dela. Drugi ni zaradi tega, da pač nismo mogli drugače, nič manj trpel, zato to ni argument. Morda ga bo kdaj pozneje zanimalo, kako nam je bilo takrat. A to sodi v njegovo suverenost.

Drugi razlog je lahko to, da se prizadeta oseba noče spominjati in vživljati v prestano bolečino. Ni še kos čiščenju vnete rane, morda je porabila veliko časa, da je to zakopala vase in nehala čutiti. Seveda je težko gledati, da drugi noče pogledati v svojo rano, obenem pa jasno videti, da ga prav ta rana onemogoča in da se mu odnosi še in še rušijo tudi zato, ker ne pogleda vase. A mi imamo še najmanj pravice, da to odpiramo na silo.

Čas naj ne mineva zaman. V sebi lahko negujemo pripravljenost in usposobljenost za trenutek, ko se morje odpre na dvoje in se lahko srečamo. Morda bomo čudež prehoda dočakali, morda bo dragi človek speljal drugače in ko nas ne bo več. A morda bo nosil svojo težo do konca in ne bo sprejel podpore za nov korak.

Veličina ljubezni je v tem, da ob ljudeh, ki nas imajo radi in cenijo našo zavzetost za drugega, ne zahtevamo zase odpuščanja ali celo hvaležnosti in sočutja za vse, kar smo seveda dali. Kajti vedno smo tudi kaj dali.

Ljubezen, kadar je čista, je vedno na poti, a obenem varuje tudi nas same, da se ne mučimo zaman.


Oznake: osebna rast odpuščanje

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...