Pojdi na glavno vsebino

Poglej kot otrok v svoje srce

Poglej kot otrok v svoje srce

Radi izjavljamo, da smo odpustili. Odpusti pa lahko le tisti, ki se odpravi na potovanje skozi pekel doživete krivice.

Včasih slišim, kako kdo našteje, kaj vse je pretrpel in kako je bilo hudo, potem pa na koncu doda, da krivcu iz srca odpušča. Prepričan je, da govori resnico, a žal ne vidi vase.

Radi si domišljamo, da se odpuščanje lahko izvede z dejanjem volje in po hitrem postopku. Tako nekako kot urad izda naročeno potrdilo. Toda ali sploh vemo, kako poteka odpuščanje? Nam je sploh jasno, kaj vse je potrebno, da pekel zamere, bolečine, ponižanosti, občutenja prevaranosti in krivice lahko ugasne? Prepričanje, da smo tega sposobni samo zato, ker to hočemo, je izraz naše nič kaj skromne drže. Zakaj?

Živimo v kulturi, ki nas ni naučila stvarnega in resnicoljubnega pogleda na človekovo notranjost in na sile, ki nas upravljajo. V resnici je človek bitje, ki lahko odpusti šele, ko krivico vidi in podoživi v celoti, dojame njeno učinkovanje na lastno življenjsko pot in izbire, prepozna svoje sodelovanje, si prevzame odgovornost, zmore razumevanje krivca, sočutje in usmiljenje, preboli bolečino in žalovanje ter se umiri v odnosih, ki pa si pravični, topli in zanesljivi, pošteni in velikodušni.

In na koncu lahko odpusti zares, globoko in za vedno.

A pot je zahtevna in dolga. Torej si raje povejmo, kako smo jezni in nepotešeni, razboleli in grenki … in bo odpuščanje bližje, dostopnejše.

Odpuščanje je milost, ki se zgodi tistemu, ki je prehodil svoj križev pot od začetne bolečine do končnega olajšanja, zagledal svojo podobo zastrupljenega bitja, se odločil, da prekine verigo sovražnosti, sklenil, da ne bo odnehal v iskanju miru.

In ki se je potem tedne, mesece in leta učil graditi svojo veličino, da se je to lahko zgodilo.


Oznake: osebna rast odpuščanje

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...