Pojdi na glavno vsebino

Odkriti svojo občutljivost, zagledati svoj obraz

Rodimo se zelo različni, niti dva dojenčka si nista podobna. Organizem in osebnost vsakega posameznika sta neponovljiv svet zase, ki ga ni mogoče predvidevati ... in prav zato ga je treba družbeno standardizirati, če naj bo vodljiv. Tudi starši pogosto ne naredijo dovolj, da bi obvarovali otrokovo enkratno doživljanje.

Standardizirana občutljivost Ne naša kultura ne današnji trenutek nam ne pomagata živeti v stiku s telesom, v posluhu za občutke, ki nam jih sporoča. Postajamo bitja z nakupovalno orientiranimi čutili. Neobčutljiv človek je pač idealen kupec, kajti v družbi, ki živi od potrošnje, je otopelost (oziroma preusmerjena občutljivost) vir zaslužka. Vodena občutljivost doseže, da nehamo biti pozorni na lastno, tako bogato in enkratno doživljanje sveta, in da se postopno spremenimo v predvidljivega kupca, s katerim je mogoče izpeljevati prodajne načrte in zanesljivo zaslužiti. Če smo standardno občutljivi, če vsi podobno doživljamo, smo najprej tržno, potem pa tudi ideološko predvidljivi. Za naša udomačena čutila in čustva se ne potegujejo le multinacionalke, ampak tudi gospodarji politike in vsakdo, ki želi obvladovati človekovo občutljivost in s tem njegovo vest. Oblast nad občutki je oblast nad čuti, oblast nad čuti je oblast nad čustvi, čustva pa vladajo nad miselnimi postopki, socialno in etično občutljivostjo. Vodeno doživljanje dobrega in slabega, ljudi in sveta se začne v vodenem občutenju sebe. Otroštvo in vnos tujega občutenja Družbeni pritisk bi ne bil tako učinkovit, ko bi mu ne pomagala tudi naša osebna zgodba. Biološke zakonitosti zgodnjega otroštva nas izpostavljajo prisilnemu prilagajanju. Najintenzivnejša, najbolj živa in pristna občutljivost izvira iz prvih let našega življenja. Kljub temu, da smo bili že od prvega hipa osebnost s svojim temperamentom, so se naša čutila, tkiva, notranji organi, imunski sitem, mišice ... dopolnjevali veliko let v najtesnejši odvisnosti od staršev. Čutni in bolečinski prag, razživetost, vitalni zagon ... se stabilizirajo pod vplivom izkušenj. Potem odrastemo in mnogi ne vemo več, da smo v resnici želeli biti drugačni. Naša zavest je že udomačena. Minula obdobja namreč niso dostopna za našo pozornost, vanje se ne moremo usmeriti ali se odločiti, da jih bomo poiskali in našli. Zgodnji spomini, ki ne poznajo ne besed ne zavedanja sebe, so se rojevali mimo naše volje in so sedali v naš organizem ne glede na to, če in kaj smo hoteli doživljati. V popolni nemoči in izročenosti svoji materi oziroma svojim varuhom smo se napili njihove bližine ter zgostili njihovo občutenje sebe, sveta in nas samih v lastno snov. Vodi nas priročnik za gledanje, okušanje, poslušanje sveta, ki ga nismo napisali sami. To je najzgodnejša, najintenzivnejša in najbolj trajnostna - v organizem zapisana - oblika učenja, kar jih kdaj doživimo, ker je biološko predvidena. Ne vem več, kdo sem ... Zaton naše drugačnosti se prepogosto začenja v zibelki: če naša posebna, enkratna občutljivost ni prepoznana in obvarovana, ne bo mogla zaživeti. Odraščali bomo daleč od svojih pristnih občutkov, v megli čutnega in čustvenega notranjega sveta svojih staršev in vzgojiteljev. Skozi to meglo sebe ne bomo ne videli ne občutili. Ne bo se nam upiralo, kar bi se nam moralo, ne bo nas navduševalo in privlačevalo, kar (edino) ima moč, da nas razživi in osreči. Ali je potem čudno, da je toliko ljudi večno utrujenih, pobitih in neuresničenih? Naš otrpli, poparjeni, udomačeni temperament ne pride do besede. Zakaj? Otrok si ne more zavestno želeti, da bi postal samosvoj, ponosen na svojo različnost, srečen, da ni nikomur podoben, poln zaupanja vase. To si lahko zaželijo samo njegovi starši, to lahko občutijo in tako potrdijo otrokove vzgibe kot upravičene, smiselne. Kar je bilo sprejeto, kar je doživelo dobrodošlico, to lahko zaživi. Kadar pa se to ne dogaja, otrokova potreba po enkratnem izražanju sebe ne dobi prostora v medsebojnih odnosih. Svojo občutljivost smo priredili, prikrojili za družinske potrebe, odnos s starši je moral preživeti in vanj nismo smeli vnašati nesprejemljivih potreb. Če nas niso znali ali mogli ljubiti, smo morali zanemariti ali celo odkloniti svoje živo hrepenenje po izražanju lastne narave, želja, vzgibov ... skratka vsega, kar otrok izrazi zato, da dokaže svoje posebnosti in se razkrije kot neponovljiva osebnost. Možgani vodijo čutila tako, da lahko psihično preživimo v najslabših okoliščinah. Po svojih močeh pomagajo organizmu izpeljevati samopomiritvene strategije, ki so ključne za ravnovesje in razvoj. Nezavedno se naučimo prepoznavati osnovna čustva ter iz njih, če so neprijetna, prehajati v prijetna. Otrokov organizem in osebnost se v celoti organizirata ob iskanju tolažbe, pomiritve in zrcalnega usklajevanja z materjo. Potreba po izražanju sebe se vedno umakne potrebi po sprejetosti, če sta neuskladljivi. Zagledati svoj obraz Ob srkanju materinih (in pozneje očetovih) občutkov, s katerimi nas ljubeče doživljata kot izredno pomembne in dragocene, se lahko vživljamo v smisel in sijaj svojega enkratnega obstajanja. Iz najtesnejše navezanosti se prebujamo v zavest in zagledamo svoj obraz. Na žalost pogosto to ni naš obraz ... Prav zato je tako pomembno, da se odrasli povprašamo po svojih pristnih občutkih in da neutrudno iščemo svoje pristno jedro, dokler nam sveži, živi občutki ne povedo, da začenjamo čutiti sebe. Kar je bilo razvrednoteno, je kljub vsemu preživelo. Nekateri moški in ženske se rodijo v svoje roke po desetletjih prebivanja v topem, neobčutljivem organizmu, ki so ga morali nekoč naseliti, in ki jim ne dopušča, da bi občutili same sebe. Nekoč se nismo mogli upreti, danes se lahko. Če ne bomo sami sebi razkrili, kdo smo, bomo vedno našli koga, ki nam bo hotel povedati, kdo smo. Svoboda se vedno začne tako, da začutimo težo svoje otopelosti in tlečo silo, ki hoče dvigniti naš ponos. Veličina upornika ni v tem, da se maščuje za prestano krivico, ampak da zapusti prostor svoje ujetosti in se poda svoji ... tokrat izbrani ... usodi naproti.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...