Pojdi na glavno vsebino

Odkrila sem kvantno moč ljubezni

V septembrski Naši ženi je izšel intervju, v katerem se pogovaram z drago Majo Korošak o svoji novi knjigi in o svojih življenjskih spoznanjih zadnjega časa.

Alenka Rebula, zamejska Slovenka, profesorica psihologije, pesnica, avtorica odmevne knjige o otroštvu Globine, ki so nas rodile in še bolj odmevne Blagor ženskam. Na to knjigo so v Sloveniji nastale skupine žensk, ki delajo po njenih metodah osebnostne rasti in preobrazbe, a tudi sama Alenka vodi delavnice na to temo s sodelavci. Mojstrica jezika, ki besede in njihove pomenske odtenke izpili do te mere, da se napor ob branju njenih knjig lahko meri z naporom, ki ga potrebujemo za potapljanje v svojo notranjost, za zrenje vase. Raziskovalka duše, ki ne odneha, dokler se ne razkrije resnica, nas je znova presenetila z nečim povsem novim in še bolj iskreno njenim. Z novo knjigo, Stotimi obrazi notranje moči. Zbirko kratkih zgodb v prispodobah, napisano v želji, da bi z izkušnjo lastne notranje preobrazbe pomagala še komu. Tu je del pogovora, ki je potekal na njenem domu v Sesljanu pri Trstu.

Kako razumete osebnostno preobrazbo, kako jo doživljate pri sebi?

Del življenja živimo tako, kot smo bili vzgojeni. To ni samo moja izkušnja, ampak izkušnja mnogih ljudi. V življenje gremo z neko usmeritvijo, z vrednotami, prepričanji o tem, kaj je najpomembneje, in vsega tega nismo izbrali sami. Ko se naše življenje prevesi v drugi del, zlasti po štiridesetem letu, se začnemo spraševati. Tudi jaz sem se takrat začela najbolj globoko spraševati o tem, koliko je življenje, ki ga živim, resnično moje. Koliko sem jaz zares to, kar se kažem navzven. Koliko so cilji, ki sem jih imela, pa naj sem jih dosegla ali ne, bili zares moji cilji. V tem obdobju sem napisala knjigo Blagor ženskam. Čutila sem, da je želja po intimni sreči, po miru in po notranji moči, želja, ki od zmeraj živi v meni, a sem ves čas iskala druge stvari. Skušala sem biti dobra mama, dobra žena, delati v poklicu tako, kot je treba. Manjkal pa mi je odnos do sebe in zato se tudi moji najbližji niso počutili tako zelo ljubljene in sprejete, kot sem si domišljala. Svoji družini, a še najbolj svojemu možu sem hvaležna, da so me imeli vseeno radi in da sem lahko dozorela na varnem za svoj stik s svetom.

Knjiga Blagor ženskam je sprožila vrsto dogodkov, od katerih je najpomembnejši ta, da sem prišla v stik z ženskim svetom. Prej sem živela zelo izolirano, sama v sebi in v krogu svoje družine ter z nekaterimi prijatelji. Ženske, ki so to knjigo brale, pa so se obračale name. V tem ženskem svetu so presenetljive podobnosti. Velika večina žensk je imela isti problem: niso imele odnosa do sebe. Vse so skušale izpolnjevati svoje dolžnosti. Imele so vrednote delavnosti, pridnosti, poštenosti. Želele so si biti sposobne imeti rade druge ljudi, živeti tako, da jim nihče ne bo mogel nič očitati in le tako naj bi bilo življenje nekaj vredno. Vse so imele ta zunanji okvir, znotraj pa polno občutkov krivde in brez resnične topline v odnosu do same sebe.

Ali imate v mislih tisto, ko ljudje rečejo, da imajo radi sami sebe?

Imeti rad samega sebe je nekaj izjemno močnega in revolucionarnega,a to pomeni, da se najprej zelo dobro poznam. Da vem, kaj je resnica mojega življenja. Da sama pri sebi sprejmem tudi vse, kar sem napačnega naredila, tudi stvari, ki jih nikomur drugemu ne priznam. A se kljub temu ali pa prav zaradi tega cenim in mislim o sebi, da sem enkratno bitje, da sem tista oseba, ki jo imam na tem svetu najraje. Tisti, ki mu je poverjeno, da skrbi zame, sem jaz. Vsak ima dolžnost predvsem pred samim sabo, da je varuh samega sebe.

Sem na poti odkrivanja, kaj ta ljubezen do sebe pomeni. Odkrila sem, da ljubezen do sebe globoko spremeni tudi odnos do drugih. Če se imam rada, skušam slediti svojim srčnim željam, skušam se obdariti. Ljubezen do sebe zato polno zaživi samo v povezanosti s svetom, saj svoje želje lahko uresničimo le s sodelovanjem mnogih ljudi. Do tega spoznanja mi je zelo pomagalo sodelovanje z Josipo Prebeg, s katero vodiva delavnice. Za žensko je zelo pomembno to, da se zna povezati z okoljem, drugimi ljudmi in da zna od njih prejemati. Da zna izraziti svoje želje. Ženske navadno svojo željo izrazijo in ko niso uslišane, prezgodaj odnehajo. Primer: pridem na obisk in mi ponudijo kosilo. Jaz pa si želim le kozarec vode in jabolko. Zdaj imam na izbiro, ali se bom prilagodila in ustregla svojim gostiteljem, ali pa bom poslušala samo sebe in izrazila svojo željo. Željo pa je treba izraziti z notranjo močjo in prepričljivostjo in vztrajanjem. Kot mačka iz moje knjige.

Razumeti pa moramo, da smo obdane od obilja. In da lahko dobimo vse, kar nam narekuje srce, da je za nas važno. O tem sem prepričana. Prepričana pa sem tudi, da je do tega zelo težko priti. Dokler smo zaprte v lastni bolečini, v dolžnostih in obveznostih, v prisiljevanju samih sebe , nismo sposobne opazovati. Opazovanje sveta je možno samo v stanju svobode in poslušanja. Takrat svet spregovori in ti pove, kaj ti lahko da. Ta svet živo govori v naravi.

V naravi je neka navzočnost, nekaj svetega, kar se nam bliža. Nekateri v naravi vidijo Boga, drugi čutijo to življenje, ki je v njej. V naravi je vsak list živ. Globoka, tajna povezanost z zdravilno naravo je ženskam popolnoma ušla iz rok. Zelo malo navdihuje naše življenje.. To pa ne pomeni, da si naravo podredimo. Narava mi lahko nekaj podari, ko izrazim neko željo, ne pa, ko si jo podrejam. V današnjem času zelo težko ločimo med izražanjem želje in zahtevanjem.

Lahko sem na primer hudo žalostna in v tistem trenutku ni nobenega človeka ob meni ali pa si celo ne želim, da bi koga imela ob sebi. Lahko grem na sprehod in najdem drevo, ob katerega se lahko naslonim in tedqj začutim, od kod prihaja ta žalost. Navadno takrat lahko ugotovim, da nisem sama.

Ja, v knjigi uporabljate veliko prispodob iz narave. Kakšen pa je vaš osebni odnos do narave? Kam greste, če greste v naravo?

Narava ima zame duhovno razsežnost. Grem k morju, grem v gozd, ven, na teraso, ko se stemni, ali pa vstanem zgodaj zjutraj in opazujem vzhajanje sonca. Ugotovim, da je rojevanje svetlobe, nebo zmeraj drugačno. Že kot otrok sem bila zelo navezana na naravo. V naravi sem iskala zavetje in tolažbo, vedno se mi je zdelo, da je v naravi nekdo, ki me sliši. Zemlja, trava, in ko sem pogledala nebo, sem začutila, da ljubezen obstaja, da svetloba je, da se sonce vrača. Takrat sem tako čutila. (izpustimo?)Vedno sem čutila skrivnost narave, ki ji nikoli ne pridemo do konca, to večnost v njej. Življenje je zelo kratko, narava pa ima za sabo tisočletje obstajanja. To nam sporoča: da vemo zelo malo.

Vi torej veste, kaj je vaše poslanstvo, za kaj ste tu, na tej zemlji?

Bolj se bližam starosti, bolj se ta smisel izčiščuje in postaja jasen. Pred časom se mi je zdelo, da moram ljudem razlagati, kaj je res. Prepričana sem bila, da moram spremeniti okoliščine in druge ljudi. In to na čim bolj bojevit način, nasilno in udarniško, uporniško. To je bilo, še preden sem imela otroke. Pozneje se mi je zazdelo pomembno to, da svoja spoznanja objavim in da tudi drugim pomagam, da bi lahko izplavali iz svojih bolečin, in da jim povem, da je to mogoče. Zdaj pa je zelo pomembno tudi to, da sama v sebi dosežem mir in spravo. Z mojo komunikacijo s svetom je nekaj narobe, če sta v meni še vedno prisotna jeza in prepričanje, da bi moralo biti nekaj drugače, ter nesposobnost, da sprejemam svet, odločenost, da se grem vojno s tem svetom. Ko sem se poglabljala vase, sem še vedno čutila veliko željo, da bi bilo drugače, kot je. Da ni prav tako, kot je, in da se to mora nehati. Vendar sem ugotovila, da mora ta moj naboj po spreminjanju stvari skopneti. Da mogoče obstaja nekaj drugega, kar deluje, a na drugačen način, in spreminja moj nemirni svet. Počasi odkrivam, da je resnična sprava mogoča z vsakim človekom, tudi s tistimi, ki ti naredijo krivico. Jeza v meni je počasi splahnela in odkrivam moč, ki prihaja iz tega, da stvari sprejmem in v tej drži hodim v svojo smer. V tem ni nobene pasivnosti, češ, nič se ne da spremeniti. Le v ljubezni uvidim, da je vsaka stvar lahko povod za nove, neslutene možnosti in rešitve. In da je vse hudo, kar se nam zgodi, rodovitno, le da moramo to preobraziti. Ta moč preobrazbe je, kot da bi stopil na hrib in bi se ti odprla neka pokrajina, ki je še nikoli nisi videl. Možnost, da se vse reši na nov način in se vse hudo razblini. Ta moč ljubezni do sveta.

Potem ugotovim, da sem tudi jaz del tega sveta. Dokler nimam rada vsega sveta, tudi ljubezen do sebe ni odrešujoča. Ljubeče komuniciram z vsem, kar me obdaja. Toda bistveno je vedeti, da je to le zadnja postaja in da ne moremo začeti s tem, da se silimo biti dobre in mile in ljubeče.

Naučena sem bila, da moram imeti rada vse ljudi in potem bom imela rada tudi sebe. To ne deluje. Ugotovila sem, da se moram vrniti k sebi in ugotoviti, da se sprejemam, da se imam rada takšno, kot sem.

Odpovedujem sem se iluzijam o sami sebi in preveliki zahtevnosti do sebe, vedno manj je v meni občutka krivde. Dokler imam rada druge zato, ker se čutim krivo, to ni prava ljubezen. Je potreba po tem, da se odkupim: če bom imela rada druge, bom lažje prenašala samo sebe. Ker bo to dobro odtehtalo slabo v meni. Glede poslanstva? V svojem življenju bi rada živela spravo in ljubezen v tem sprtem narodu. Ne morem narediti dosti, a občutek imam, da je med Slovenci toliko sovraštva, zavisti in sprtosti, toliko vsega, kar ustavlja razvoj, in to se me to dotika na poseben način. Ko gledam televizijo, vidim naboj, s katerim ljudje govorijo drug o drugem, vsakega politika takoj raztrgajo, vsakemu očitajo, da je podlež, nizkotnež ... to mi vsakič znova presune. V Sloveniji vsak dan odkrijejo kakšne nove grobove. To ni samo stvar preteklosti. Gon po tem, da bi dokončno obračunali z nasprotnikom, še živi in prihaja od daleč in se ne poleže samo zato, ker bomo govorili o zgodovini drugače.

Pričakovala sem, da boste rekli kaj o ženskah ...

Saj lahko dopolnim. Prepričana sem, da ženske in otroci ne morejo živeti v takšnem svetu. In ženska zato, da lahko zaščiti sebe in svojega otroka, potrebuje moškega, ki se počuti odgovornega za njun blagor. Naloga ženske je tudi v tem, da v moški svet vnese druge elemente.) Stoletja nasilja in razvrednotenja so ženske okužila.

Sto obrazov notranje moči. Zdi se, da večinoma govorite o stvareh v nas, ki jih običajno označujemo kot šibkost, nesposobnost?

Moč je lahko tudi v tem, da popustim. Lahko izberemo, kaj bomo naredili. Če sem prisiljena, da vedno odreagiram z močjo in nasiljem, da nimam možnosti izbrati kakšnega drugega načina, je to nemoč, saj me situacije v nekaj prisilijo. Bistvo moči pa je svoboda izbire.

Recimo, da dobim določeno vsoto denarja, za katerega sem varčevala vse leto. Nekomu v družini pa sem pred časom obljubila, da mu bom nekaj dala in ves zbrani denar bi šel za tisto stvar. Jaz pa sem se hkrati vse leto veselila, da si bom lahko nekaj kupila. Zdaj sem pred svobodo izbire in se moram odločiti. Kaj bi v meni povzročilo to, da bi nekaj privoščila sebi? S čim bom zadovoljna, če bom uresničila svojo obljubo, ki sem jo dala svojemu družinskemu članu? Tehtam in razmišljam, katere so moje potrebe in kakšna jaz sem. Morda ugotovim, da sem temu družinskemu članu v preteklosti že večkrat kaj obljubila, pa tistega potem nisem izpolnila. In da se bom dobro počutila, če zdaj obljubo vendarle izpolnim. Da bom s tem dala nekaj sebi, dosti več, kot če bi denar zapravila zase. Dostikrat v preteklosti sem že zamudila priložnost, toda zdaj sem sposobna, da obljubo uresničim. In to res naredim. Gre za daljši proces, v katerem dojamem, kdo sem.

Kako imaš lahko rad grde stvari v samem sebi? Na kakšen način to procesiraš? Ali je to delo s pošastjo, ki jo opisujete v knjigi?

Ja, to je pošast. Lahko ponazorim s primerom. V preteklosti sem naredila veliko krivico dvema človekoma. Ne spuščam se v to, da sta jo tudi onadva meni. Toda takrat sem bila prepričana, da sta mi naredila dovolj hudega, da si tudi jaz lahko dovolim določene stvari. Počasi pa sem doumela, da je bilo narobe, kar sem naredila, in da mi je zelo žal ter da bi rada, da bi mi odpustila. Nista bila dve moji nedolžni žrtvi, vendar pa so bili moje obsojanje, sovražnost, notranje nasilje nekaj, kar sem čutila kot napačno. Šla sem na njun grob, začutila vso težo svojega dejanja in jima v mislih to priznala. Potem sem tudi naredila nekaj konkretnega za njun spomin. Zdaj malo bolje vem, zakaj in kako se dogaja zlo med ljudmi. Ko trpimo, je zelo lahko postati nasilni in krivični. Zelo lahko je sovražiti, zelo lahko se je maščevati. Zelo lahko si je želeti, da drugi trpi, umre, izgine, da se mu dogajajo hude stvari. Vsak človek je sposoben, da v določenih pogojih kliče nesrečo na drugega. Vsak človek, če pogleda nazaj, lahko vidi sebe, ko je bil hinavski, škodoželjen, ko je sovražil, ... ko to v sebi uvidim, spoznam, da nisem nič drugega kot človek, enaka vsem ostalim. Vsi ljudje imamo vse v sebi. Svetniški nadljudje po moje ne obstajajo, nikoli jih nisem srečala. Tisti, ki veljajo za veličastne ljudi, to niso bili. Domišljati si, da smo lahko izjeme, ki ne premorejo več nobenega temnega nagiba, je iluzija, s katero se postavljamo nad druge.

V knjigi jasno pokažem, da so tudi najbolj nesprejemljive, grde in hude stvari v človeku lahko sprejete v našem notranjem domu. Vendar jih je treba pogledati in si jih priznati. V knjigi je simbolično izražena pot , način, kako sem te vsebine predelala, in morda lahko iz tega tudi drugi najdejo svojo pot.

Bi lahko rekli za sebe, da ste zdaj, po vseh teh letih ustvarjanja, razmišljanja, raziskovanja, bolj prebujeni? In bolj srečni?

Spominjam se zelo močnega dogodka iz obdobja odraščanja, ko sem živela potopljena v nesrečnih občutkih. Med opazovanjem sončnega zahoda sem naenkrat dojela, da obstaja ljubezen in obstaja sreča. Ni mi uspelo ostati v tistem občutenju, nisem mogla zaživeti tega, a izkušnja se je usedla in je lebdela kot neka resnica nad vsem, kar se mi je pozneje dogajalo. Obstaja nekaj , kar človeka rešuje. Vse življenje sem hodila od izkušnje do izkušnje, s katerimi sem sebi dokazala, da je to res tako. Tisto, kar je bilo takrat, v tistih kratkih trenutkih samo nakazano, od zunaj, brez utemeljitve, zdaj pred sabo lahko utemeljujem. Vidim, zakaj tako deluje. Bilo je, kot da sem vse življenje nabirala izkušnje, s katerimi lahko potrdim tisto doživetje, ki mi je bilo takrat darovano. Morala pa sem narediti zelo dolgo pot.

Zdaj besedo sreča zelo drugače razumem. V zelo površnem smislu sem si srečo predstavljala kot to, da sem zdrava, da ni v moji družini nobenega dramatičnega dogodka in tragedije, in da se mi ne dogaja nič takega, zaradi česar bi lahko bila globoko nesrečna in bi obupovala. Zdaj se mi zdi, da je sreča nekaj večjega. Največja sreča se mi zdi to, da lahko v vsakem trenutku čutim, da moja sposobnost ljubezni do življenja, do sebe in do drugih ostaja nedotaknjena. Včasih moram narediti nekaj ovinkov, a vedno se vrnem tja, kjer lahko ljubim.

Daje mi občutek miru in varnosti in moči, ker vidim, da je to obvarovano. Kamorkoli me vrže življenje, se lahko vrnem v to. Ne vem, kaj vse se mi še lahko zgodi, a kot da bi imela trdno jedro, ki je dostopno iz vseh strani. In je tisto, ki ga lahko začutim v drugih in me z drugimi povezuje. To je občutek prevlade dobrega, neuničljivosti dobrega, potencial, ki ga ima ljubezen. Odkrila sem kvantno moč ljubezni v svojem življenju. Kadarkoli nase ali na drugega človeka pogledaš s pravo ljubeznijo, se stvari premaknejo, ne morejo ostati mrtve in takšne, kot so bile prej. Je kot impulz, ki deluje. Ta moja želja, da mora obstajati način, da se zaživi ljubeče življenje, da se živi v ljubezni, je realna. Bolečina in zlo obstajata, a ljubezen je močnejša. Ljubezen raztopi trpljenje. Trajalo je več kot štirideset let, a zdaj lahko verjamem v spoznanje iz svojih mladih let.

Kako se počutite v svojem poklicu, v službi, kot profesorica psihologije na gimnaziji? So dijaki zadovoljni z vami?

Sem v strukturi, ki je v marsičem ne odobravam, in sem v poklicu, ki se mi v glavnem zdi napačno zastavljen. V tem okviru pa naredim, kar morem, in najboljše, kar zmorem. Izberem vsebine, pri čemer skušam biti čim bolj avtonomna. Ko ocenjujem, skušam biti čim manj zastraševalna, a vendarle pokazati, kaj je kakovost in kaj ni. Skušam razumeti in spoštovati tudi to, da imajo dijaki svoje življenje, ki je meni zelo malo vidno. Ali so dijaki zadovoljni z mano? Verjetno je bilo tako: boljši je bil moj odnos s seboj, boljša sem bila z njimi. Največ krivic sem tako naredila na začetku te poti, v prvih dvajsetih letih poučevanja, ko sem bila zelo naravnana na uspešnost in na zahtevnost do sebe in drugih. Da je treba dati vse od sebe in da si, če ne daš vsega od sebe, vreden zaničevanja in pomilovanja. Tako sem takrat pogosto razmišljala. Zdelo se mi je, da ne smem poslušati tega, kar bi rada, ampak to, kar je treba. V sebi sem nosila občutek, da moram ljudi prisiliti, da jih moram prizadeti, saj se bodo le tako prebudili. Da iz človeka, če ga malo ne streseš, ne bo nič. V to sem verjela. Zdaj seveda ne verjamem več v tak pristop. Koliko ustvarjalnosti in želje, da bi naredila kaj novega, v meni prebudi, če me nekdo močno skritizira? Kaj pa, če me ndo iskreno pohvali v vseh tistih dobrih stvareh, ki jih sama ne vidim? In mi pomaga, da začutim svojo vrednost? Saj vsi to vemo. To je skrivnost stika z drugim: da drug v drugem prebujamo moč dobrega.

Maja Korošak


Oznake: intervju

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...