Pojdi na glavno vsebino

Oditi na dopust vsak dan

Navado imamo, da si v stiski ne pustimo počivati. Zdi se, da zapravljamo dragoceni čas, saj je treba nadzorovati dogajanje in pospešiti rešitev. V resnici pa ta drža zapleta dogajanje.

Če si ukažemo, da je treba zadevo rešiti nemudoma, da je važno čim prej najti odgovor, prekiniti negotovost, pregnati nered, potem seveda pavze niso dovoljene. Čim si dovolimo premor, nas popade občutek krivde: kako si lahko dovolimo počivati, dokler zadeva ni urejena??? Težava je seveda tem manj pregledna, čim bolj smo zasvojeni z njo. Kdo bi lahko v stresu razmišljal o neštetih variantah? Kdo bi lahko bil miren in zbran, če mu nekdo kriči v uho, naj pohiti, naj dokaže, da zmore? Dogaja se nam, da postanemo skrajno neustvarjalni prav v tedaj, ko bi naj bi znali opažati čim več možnosti. Oddih čez dan mnogi doživljajo z občutki krivde tudi zato, ker naj bi prišel na vrsto kot nagrada po opravljenem delu. Toda dela ni nikoli konec, vse, kar rešimo, se kmalu spet zapleta, težave so na dnevnem redu, prekrižani načrti tudi, ljudi ne moremo predvidevati in obvladovati. Če bomo čakali, da bo vse urejeno, nikoli ne bomo dočakali pravega trenutka. Dovoljenje si je treba dati kar takoj in sami in ne kot nagrado, ampak kot pravico. Ni si treba prislužiti pravice do oddiha s tem, da dovolj garamo. Ne rabimo dovoljenja za dihanje, ker sodi v pravico do življenja. Težji so naši koraki in daljša je pot, več trenutkov oddiha in tople sreče si je treba privoščiti čez dan. Predah je nujen za življenje, ker je del naravnega dogajanja, je kozmični zakon vsega živega. Srce bije in se nenehoma ustavlja v trenutkih počitka. To mu omogoča, da cela desetletja opravlja svoje delo mogočne črpalke. Trdoživo poganja litre in litre krvi v premagovanju gravitacijske sile. Vse, kar živi, niha med zagonom in mirovanjem. Zgledujmo se po mogočnem življenjskem slogu svojega srca ... naj bo dopust samo podaljšan oddih, nadaljevanje svobodnega dihanja vseh naših dni. Delovni dan? Kako smo si mogli izmisliti ta pojem, ki ga ljudstva nekoč niso poznala, pa so delala cel dan? Ne, obstaja samo živi dan, v katerem je delo samo ena od stvari, ki imajo vrednost. Potem je tudi še veliko drugega: opaziti barvo neba, pogledati v oči sočloveka, se dotakniti ljubljene osebe, prisluhniti otrokovi tišini, opaziti, česa vse ne znam in se ne bati ... ŽELIM VAM VSAKODNEVNO ODHAJANJE NA DOPUST, KI NIKOLI NE MINE!

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...