Pojdi na glavno vsebino

Od vzglednosti do iskrenosti

Objavljam svoj odgovor ženski, ki je bila vzgojena v vzgledno krščansko ženo. Mož jo je mučil z ljubosumjem dolga leta, nazadnje pa jo je prevaral z drugo. Hotela mu je odpustiti, pa ni šlo. Njena zgodba prikazuje usodo mnogih žensk srednje generacije, ki so zaradi vcepljenih vrednot prezrle tisto, ki je temeljna: iskrenost do sebe. Te jim nihče ni vcepil.

(Odgovor sem nekoliko priredila za objavo) Draga Mila,samo ti lahko odkriješ, kaj je resnica o tvojem življenju in katero pot želiš izbrati. Lahko ti povem, kaj mislim, ti pa upoštevaj, kar želiš in čutiš kot svoje. Ne moreš sama rešiti svojega zakona, če on ne pomaga. Nisi vsemogočna. Lahko pa odločiš, da nočeš živeti naprej tako, lahko odločaš, kakšno želiš, da je tvoje lastno, osebno življenje v odnosu do same sebe. Že res, vedno govorim o pozitivnem gledanju. Toda v krivici ni mogoče dobro misliti. Najprej je treba vzpostaviti pravičnost, potem se govori o optimizmu in ljubezni. Na laži ni mogoča nobena pozitivnost, nobeno resnično odpuščanje, nobeno prerojenje. Sprašujem se, kako si mogla toliko let prenašati popolnoma krivično ljubosumje in misliti, da to prav? Ali si mislila, da Bog pričakuje tako ravnanje in popustljivost do moža? Dovolila si, da te muči, in ga nisi ustavila. Zlasti strašno se mi zdi, da ti je očital, da otrok ni njegov. Ali te je kdaj prosil odpuščanja za tisti dogodek?Misliš, da je prav požreti tako nezaupanje? V imenu česa? Verjetno si se čutila krivo pred njim, ker nisi bila tako zaljubljena vanj, kot si je on želel, mislila si, da je nesrečen zaradi tebe. Mislila si, da trpi zaradi tebe, zato te je lahko žalil, teptal tvoje dostojanstvo, tvojo svobodo v družbi, tvojo veselo naravo. Toda trpel je zaradi sebe, ne zaradi tebe, saj je imel drugo možnost: lahko bi te bil imel tako nežno rad, da bi se navezala nanj, in dosegel, kar si je želel, na lep način, namesto da bi se grizel in očital. Pa ni ubral te poti. Raje te je gnjavil, namesto da bi bil srečen, da si mu zvesta in da si pripravljena živeti z njim in mu dati dom, družino, otroke. Mislim, da si moraš najprej priznati, koliko si trpela in koliko pravične jeze in grenkobe se je nabralo v tebi v tolikih dogodkih, ko te je obsojal po krivici. Praviš, da med vama ni srečne spolnosti, od kje pa naj bi se vzela? Seveda si nisi želela bližine moškega, ki te rani vsak dan, on pa ne žene, ki je polna zamere in pred katero se počuti napadalen in kriv. In kako si lahko misliš, da bi lahko to iskreno zmogla? Katera ženska na svetu bi to zmogla in ali je sploh prav? Kadar je ženska jezna na moškega, ker je doživela preveč hudega, si ne želi več njegovega dotika, njegovega telesa, kar je povsem normalno. Ne moremo ločiti telesa od srca. Lahko se prepričuješ, da bi bila dolžnost dobre žene, da zna zadovoljiti moža, to so nam res priporočali nekaj stoletij. A to nima nič s pristnimi čustvi in taka spolnost po dolžnosti tudi moškemu ne pove, da je ljubljen. Seveda imaš svoje odgovornosti, saj si se sama odločila za poroko in podcenjevala vse, kar te je na njem motilo. Mnoge ženske si domišljajo, da lahko moškega spremenijo s svojim lepim značajem. Ljubosumni moški so taki že pred poroko, a to skrivajo celo pred samim seboj, so pa izredno negotovi, se smilijo sami sebi in ne zaupajo ženskam. Zato se včasih skušajo poročiti z žensko, ki se zdi ponižna in dobra, ki se ne bo upirala, ki bo prenašala ljubosumje. Pogosto iščejo žensko, ki se čuti za kaj kriva. Če se čuti kriva, bo podložna. Čeprav mislijo in kažejo, da so zaljubljeni, to traja zelo malo in ne zdržijo dolgo v prijaznosti. Prej ali slej izbruhne resnica na dan: v ženo ne verjamejo, ji ne zaupajo, ne znajo biti nežni, hočejo oblast. Ona vedno vse narobe naredi, da so oni lahko žrtve. Potem je bila napaka v tem, da se nisi odločno uprla zatiranju že prvič, ko se je pojavilo, in s tem si tiranu omogočila, da verjame, da ima prav in da lahko dela krivico in se celo počuti pravičen in dober mož, uboga žrtev. Toda vse to si naredila v dobri veri, so te pač napačno vzgojili v prepričanju, da ženska mora potrpeti in da je to ljubezen in plemenitost in da bo Bog strašno zadovoljen, če boš prijazna v ponižanosti in bolečini. Tudi ne vem, če si sploh kdaj mislila, da si vredna velike in srečne zakonske ljubezni, in koliko je v tebi samospoštovanja danes. Občutek pa imam, da ga imaš danes več kot v mladosti in da mi prav zato pišeš, ker želiš živeti drugače. Zdaj je tvoj mož končno naredil nekaj, zaradi česar sam ve, da ga lahko obtožuješ ti in to po pravici. Potem ko te je on za namišljeno izdajstvo mučil cela desetletja, je zdaj sam storil to, kar je pripisoval tebi.. Pohitela si izjavljati, da vse odpuščaš in spet mu hočeš pomagati in ustreči, spet hočeš igrati svetniško ženo. Ali ni bilo tega že dovolj? Sama ugotavljaš, katere sadove je rodilo tako ravnanje. Postavljam ti nekaj vprašanj, poskusi iskreno odgovoriti (ne tako, kot je prav in spodobno, ampak tako, kot iskreno čutiš.) 1. Koliko zamere še gori v tebi? 2. Ali misliš, da tvoj mož sploh ve, koliko si trpela v vseh teh letih? 3. Ali je pripravljen o tem razmišljati? 4. Je pripravljen kaj narediti, da to popravi? 5. Ali si želiš prizadevati za nov odnos z njim, je v tebi še kaj vere vanj in v vaju? Razumeti, kaj čutiš ti, je tvoje delo. Kaj čuti in hoče on, njegovo delo. Brez resnice o sebi ne boš mogla narediti nič pozitivnega za svoj zakon in tudi zase ne. Dobrota ni pozitivna, če je pod njo hudo in boleče čustvo, in samo če priznamo, kdaj in kako nam je hudo ali celo da sovražimo, lahko potem spremenimo svoje misli v pozitivno smer. Odpuščanja si ni mogoče ukazati. To se zgodi, ko se v naše srce vrneta svoboda in sreča. Če rečeš: »Moram mu odpustiti, ker dobra žena to stori«, ne bo nič. Če pa rečeš: »Ni moja dolžnost odpustiti, imam pravico, da sem jezna. Odpustila bom, ko in če bom čutila, da zares hočem«, bo bolj iskreno. Vprašaj se, ali res hočeš odpustiti, in povej si, zakaj da ali ne. To je začetek poti, ki pripelje v odpuščanje. Odpuščaš na silo namreč že celo življenje, a ne iz srca. Tvoje telo jasno govori, da nič ni odpuščeno. Ni moralno, da se silimo, najprej moramo videti, kaj imamo v srcu. Sovraštvo se lahko izseli, a ne na pritisk in zato, ker hočemo biti dobri. Glavno vprašanje je, če je zate važnejša iskrenost do sebe ali pa tvoja potreba, da se izkažeš kot vzgledna žena. Če boš taka, kot si vedno bila, te bodo vsi hvalili, a tvoje srce bo mrzlo. Težko je priznati, kar čutimo, ker bi radi čutili samo pravilna, lepa čustva »za na razstavo«. Celo življenje si se trudila biti plemenita, prenašati krivico in s tem si delala veliko nasilje nad sabo. Tudi njemu nisi pomagala biti dober, podpirala si tirana. Morda si mislila, da se dobra žena tako obnaša, tlačila si željo po uporu. Prvi pogoj za srečno ljubezen pa je iskrenost, odprtost za resnico . Priznati si je treba na primer, da sovražimo, ko sovražimo zatiralca, ker tako priznanje ni greh. Greh je sebe prepričevati, da ne sovražimo. Koliko je on pripravljen priznati vse v sebi in razmisliti svojo preteklost, tega ne vem. Tega tudi ne moreš od njega zahtevati, odločiti mora sam, svobodno. Nihče se ne spremeni, če kdo ukaže. Ni v tvoji moči in pravici določati, da mora biti drugačen in se skesati za nazaj. Lahko pa vse odločaš o sebi. Ko boš vedela za svojo resnico, boš lahko iskrena tudi z njim. Resnica o vsem, kar čutimo, odpira pot ljubezni, zato ni razloga, da bi se je bali ...

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...