Pojdi na glavno vsebino

Osebna rast kot ovira v odnosih?

Osebna rast kot ovira v odnosih?

Včasih se zdi, da nas osebni razvoj oddalji od drugih. Če se to res dogaja, pomeni, da smo malo zašli.

Osebna rast in odnosi

Morda smo po večletnem prizadevanju postali globlji, prepoznali družinske rane, presegli stare bolečine, postali občutljivejši za bistveno in ne. Zdaj bi nam med ljudmi moralo biti bolje, če res znamo bolje živeti. Pogosto pa ni tako. Drugi se nam zdijo vse bolj površni, omejeni, nerazviti. In začnejo se napetosti, ki jih prej morda ni bilo, saj se nismo smo se počutili tako nerazumljivi sorodnikom ali sodelavcem in oni se nam niso zdeli tako bedni.

Prav tu je ključ za izhod iz stiske. Razvili smo sebe na določenih področjih, a stvarnost pokaže, da nismo razvili nečesa zelo pomembnega: vživljanja v resnico drugega. To pa je edina pot, da občutimo vrednost VSEH soljudi.

SPREMENI SE! POGLEJ VASE! POJDI NA TARAPIJO! (in kaj še???)

Področje osebnega razvoja je namreč izbira redkih ljudi. Le skromna manjšina je pripravljena res pogledati vase, kajti vse, kar zagledamo, je potem potrebno vzeti nase in s tem živeti. Ali lahko vemo, kaj bi za naše bližnje pomenilo pogledati vase?

Ali res vemo, da so kos temu, kar bi se prikazalo? Smo prepričani, da bi potem njihovo življenje ne postalo še bolj razsuto? Kajti ko ti kdo podre streho, ti pa nimaš sredstev, da bi jo pokril na novo, ostaneš na mrazu in brez doma.

Misliti, da bi morali vsi kaj več narediti iz sebe, je sodba, ki nas ločuje od sveta. Drugi so gotovo naredili iz svojega življenja največ s sredstvi, ki jih imajo. Z značajem, ki ga je rodila osebna zgodba, mrežo odnosov, v kateri živijo, so si uredili svoj prostor in potrebno je spoštovanje, pa čeprav so si ustvarili neobvladljiv, boleč ali razsut dom. Posegati in ocenjevati ali celo nakazovati, kaj naj spremenijo in kako, je tvegano in nevarno početje. Ne vemo, kaj bomo sprožili. Moja izkušnja je, da sem vedno, ko sem to poskušala narediti, doživela tragične posledice zase in zanje.

Osebni razvoj je zahtevna pot, je vzpon na Himalajo. Tud prvi korak je lahko že pretres, kadar ni zares prostovoljno izbran. Človek namreč izbere naporno pot le, če čuti, da je opremljen zanjo. Če ga porinemo naprej, odkrije samo svoj obup in ujetost. Kar je prej poznal kot znosno, se mu prikaže kot bedno, obenem pa ne zmore ničesar drugega. Ali si res želimo tega zanj?

Če pogledam sebe, me v kritiko in siljenje drugih ni gnala ljubezen do drugih in njihovega razvoja, ampak žalost, da sem sama na svoji poti. Morda to velja tudi za vas, ki ste mi pisali o tej stiski.

Nimamo podpore, res, in potrebni smo je. Nihče ne more naprej sam. Zato je prava smer najti krog ljudi, ki nas podpirajo, skupino, v kateri se počutimo med sorodnimi dušami. Tam lahko izživimo svoja spoznanja in dosežke. Tega seveda ni najti na vsakem koraku. A v to naj bi nas peljal osebni razvoj v pravem pomenu besede: da bi znali najti povezave s svojo jato, a tudi z vsemi ostalimi. Z drugimi se ne moremo povezati okrog vsebin, ki jim niso blizu, to nas razdvaja. A lahko jih vidimo kot ljudi in nobena vsebina ni manjvredna, če ustvarja hip srečanja. Zanimanje za nekaj, kar nam je na njih všeč, sočutje za nekaj, kar doživljajo, pa čeprav so sami odgovorni za svoje stiske, zavest, da nam na svoj način včasih tudi pomagajo in

UMESTNOST SREČEVANJA

da so kot mi željni podore … veliko je vsega, kar nas lahko poveže z drugimi, ki hodijo po nam tujih poteh.

Drugi, ki je drugače, je lahko TUJEC ali pa SOČLOVEK. Odvisno, kaj želimo od njega. Če zahtevamo, da nas občuti in podpira in z nami deli vse, kar nam je najpomembnejše, on pa govori tuj jezik in živi v tuji deželi, se ne moreva povezati. Če pa je to preprosto drugačno človeško bitje, s katerim iščem trenutek srečanja za boljše skupno življenje, se lahko med nama rodi stik.

Ljudje se ne srečujemo nujno in samo okrog velikih tem. Pogosto se prav med somišljeniki ustvarijo velika medčloveška ločenost, hlad, neiskrenost.

Umestnost srečevanje je občuten stik s prodajalko na tržnici, ki jo doživim prvič zares, ali s poštarjem, z blagajničarko v marketu, ki ji vidim kot osebo in ne kot stroj, s sosedom, ki ga obseda veja mojega drevesa, ki rase na njegov vrt. Doživeti, opaziti, biti … In ugotoviti, koliko smo tega sposobni in kaj nam manjka, da bi lahko bili včasih samo ljudje med ljudmi … tudi to je osebna rast.

Osebnega razvoja ne merimo po tem, kaj smo sposobni izjemnega narediti, čutiti, povedati, doseči … ampak se kaže v svoji najčistejši obliki, ko začnemo skromno iskati v vsakem človeku, kaj lahko damo in prejmemo resničnega. In se veselimo najmanjše izmenjave.

Šele ko imajo vsi vstop v moj svet in znam jaz vstopiti v kakršnokoli še tako čudaško ali revno hišo s šopkom rož v roki, se začne veselje do življenja med drugimi, kot so. Ja, kaj imamo pa jaz od tega in zakaj bi jaz to morala delati, drugi pa samo čakajo na moj obisk?

ZAKAJ SPET SAMO JAZ?

Ni veliko izbire. Če želim, da mi je v svetu lepo, je bolje, da ne čakam in da si omogočim največ lepih izkušenj. Prijaznost ni usluga do čemernih, nesrečnih ali brezčutnih soljudi, je dejanje ljubezni do sebe, ker ne morem živeti v sivini. Jaz sem tista, ki se želim doživljati s cvetjem v roki.

Zato ga delim in ni važno, če ga kdo zavrže. Cvet je osrečil in obdaril mene.


Oznake: osebni razvoj odnosi strpnost


Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...