Pojdi na glavno vsebino

Obvezna ljubezen do kakršnihkoli staršev?

Oče je oče do smrti, pravimo, in mati je mati. To naj bi bil naravni zakon, ki upravičeno veže otroke na starše. S tem, da starši otroka spočnejo in rodijo, ga še ne postanejo sposoben ljubiti. Otrok pa naj bi jih bil dolžan ljubiti v vsakem primeru ... Razlog? To so njegovi biološki starši!

Naravni zakon? Narava nima prav nič s tem, kako družba določa obveznosti med svojimi člani. Naš kulturni vzorec ima nekaj zelo krivičnih in neutemeljenih predpostavk. Ena od teh je obvezna ljubezen do bioloških staršev. Zakaj? Spodaj lahko preberete nekaj mojih misli s tem v zvezi. Porodile so se mi v teh mesecih ob branju strašnih primerov črne kronike, v katerih so se starši leta in leta kruto izživljali nad svojimi otroki. Včasih gre za fizično, včasih za psihološko uničevanje lastnega otroka, učinki pa so podobni. Vsi, ki delajo v sociali, dobro vedo, o čem govorim. A to vprašanje se postavlja vsem nam, odraslim ljudem, kajti ponižujoča in prisilna ljubezen do staršev je vir bolečih življenjskih stranpoti. Zapovedi obvezne ljubezni do koga, ki je nasilen, zaničljiv, uničevalen, a mu biološko pripadamo, ni mogoče etično utemeljiti. Še več: kakovost svojega odnosa do staršev naj bi odrasli sinovi in hčere nujno preverjali, ker biološka vez in geni niso nobeno jamstvo za moralno, pravično navezanost. Vsak odrasli naj bi preveril svoja čustva s tem v zvezi ter se odgovorno opredelil do odnosa, ki tako globoko vpliva na naše življenje. Pojem bioloških staršev je potreben, pravičen in etično utemeljen Klicati oče človeka, ki te zlorablja, ustvarja osnovni nesporazum. Zakaj? Dejstvo je, da v naši kulturi te besede (oče) ne moreš v sebi nikoli razveljaviti oziroma zamenjati z drugo brez čustvenega prizvoka vseživljenjske medsebojne pripadnosti. Zven besede oče ali mati priklicuje zakon, ki mu ne moreš ubežati: oče je le eden, mati je le ena, svoja čustva kot hči ali sin lahko usmeriš le v njiju. Nespremenljivo besedišče nedvoumno izraža obvezno navezanost. Otrok pa ima vso pravico, da v celoti in nepreklicno zavrne moškega, ki je njegov roditelj, a ga uničuje, in da zanj ne uporablja besede oče. Pravico imamo, da zavrnemo sovražno žensko, ki nas je rodila. Zakaj bi morali čustveno doživljati in poimenovati kot svojo mater žensko, ki svoje otroke izkorišča, jim ne pusti živeti, jim pije kri brez usmiljenja? V imenu katerega načela bomo odrekali hčeri ali sinu pravico, da to storita? Katero kruto božanstvo lahko zahteva ta davek? Ali bomo hinavsko trdili, da takih mater in očetov ni in da pravzaprav gotovo tudi ljubijo svoje otroke, saj so njihovi ...? Zakaj nismo izoblikovali besede, ki bi omogočala ozaveščanje? Zakaj nimamo besede, ki bi pomenila ljubečega očeta, in druge besede, ki bi pomenila le biološkega očeta? V jeziku, v besedišču ni nič naravnega, vse je plod kulture, zato so ta vprašanja umestna. Biološkega očeta in mater lahko zavrnemo Omenjeno ločevanje bi nam pomagalo dojeti, da imamo pravico, da se čustveno odtegnemo vezem, ki so biološko nepreklicne, a škodljive. Mislim, da je to ena od prepovedanih tem naše zahodne kulture in ena od korenin naše nasilne, brezčutne družbe. Naš svet je namreč poln staršev, ki do otrok ne čutijo nobenega spoštovanja, nobene ljubezni in nobenega usmiljenja. Poln je tudi staršev, ki srčno in odgovorno ljubijo, a tako ene kot druge imenujemo očete in matere ... Osebno poznam (in zato vem, da ne gre za fantazije) mnoga življenja zdaj že odraslih otrok, katerim so starši pohabili čustvovanje, moralni čut in odgovornost do sebe. Nekateri so postali podobni svojim biološkim staršem, drugi se skušajo osvoboditi za ceno velikih notranjih muk. Svobodni človek naj bi vedno izbiral, koga bo ljubil, ker ne ljubi ne po naročilu ne po zapovedi, ki prihaja iz tradicije. Biološki starši so biološko res edini možni starši, prenesli so na nas svoje gene. Teh ne moremo zavrniti, a vse ostalo, kar so prenesli na nas, imamo možnost in pravico zavrniti. Z etičnega vidika namreč to niso naši edini možni in obvezni starši. Prav v tem je razlika med človekom in živaljo: mi lahko sanjamo to, česar narava ni predvidela, pa bi nam po pravici pripadalo. Lahko ustvarjamo svoj pravični notranji svet, ki ga zahteva naša vest. Ljubeče starše nujno potrebujemo Namesto da si ustvarjamo lažne bogove, se slepo in ponižano zatekamo k verskim, političnim ali drugačnim avtoritetam in idealom, si lahko sami ustvarimo notranjo avtoriteto, ki nas spoštuje in razvija. Brez ljubečih staršev namreč ne pridemo do notranje gotovosti in miru, potrebni smo ponotranjenih dobrih staršev, blagodejne in čiste vesti, ki deluje v naše dobro. Človek je bitje svobode, izbire in neskončnih možnosti. Vsakdo se lahko naveže na duhovne starše - vodnike, ki si jih je izbral, in zavrne vpliv tistih, ki mu jih je dala usoda. Upor v ljubezni Vsakdo si lahko v svojem srcu ustvari podobo očeta in matere, ki znata velikodušno ljubiti. Lahko se pogovarja z namišljenimi starši, ki ga ne mučijo, izsiljujejo, ponižujejo in obsedajo s svojim egoizmom. Lahko sliši dobre besede, vzpodbudne kritike na poti v prenovo, lahko se greje ob topli, zvesti ljubezni, ki nikoli ne mine. Lahko ustvari svoje nove, plemenite starše iz lastnih globin, iz najčistejšega vrelca v sebi, iz silnega hrepenenja po rešitvi, iz sanje o odrešenosti. Ta upor nas ne reši le uničevalnih staršev, reši nas tudi odvisnosti od ljudi, ki so jim podobni. Če se počutimo obvezno navezane na starše, ki so uničevalni, je to samo naša odločitev. Če se silimo ljubiti starše, ki nas ne ljubijo, je to naša odločitev. Noben naravni zakon in nobena vera nimajo moči, da bi nas prikovali v odnose, ki so poniževalni. DNK je biološki, ne pa etični argument. Zato lahko izbiramo, kam z vso tisto otroško ljubeznijo, s katero smo se rodili, ko smo v zaupanju odprli roke svojim roditeljem. Ko odrastemo, pride čas za odločanje: zakaj, koga in kako ljubiti. Pravica do starševske ljubezni Nobena ustava ne predvideva pravice do starševske ljubezni, a to je temeljna človekova pravica. Večina ljudi jo mora šele odkriti, se zanjo boriti in vreči s prestola krivega boga obvezne otroške ljubezni do kakršnihkoli staršev. Obvezno dosmrtno služenje uničevalnim staršem je ena največjih zablod duhovnega življenja. Nov odnos do človeka zahteva, da opravimo s to omračitvijo zavesti, ki jo povzroča zlitje pojmov bioloških in ljubečih staršev. Biološkim staršem je potrebno pomagati kot vsem drugim soljudem in po istih etičnih kriterijih. Tudi dejstvo, da se ne zavedajo, da delajo zlo, ne spremeni dejstva, da je zlo zlo in da se moramo pred tem, kar nam škodi, braniti. (To velja tudi za brate, sestre, sorodnike ...) Imeti radi starše zato, ker so biološki starši, je dokaz nerazvitega moralnega čuta. Imeti radi starše zato, ker se odločimo, da je tako prav, in vedeti, zakaj, pa je dokaz razvitega moralnega čuta, etično prekaljene osebnosti. Ljubezen je ključna beseda našega življenja in usmerja naše temeljne odločitve, zato je izredno pomembno, koga si kot odrasli moški in ženske določimo za ljubljenega očeta in ljubljeno mater. Oglejte si stran Alice Miller, velike psihoterapevtke, ki se že celo življenje ukvarja s posledicami zanikanega otroškega trpljenja: našli boste veliko člankov, pričevanj, forum ...alice-miller.com. Mislim, da ne obstaja nobena druga spletna stran, v kateri bi lahko izvedeli kaj več (in enako tehtnega) o zlorabah, pa naj gre za spolno zlorabo, psihično zlorabo, izkoriščanje otroka za lastne ambicije ... Posledice so vedno hude in ob branju teh strani dojamemo, zakaj je življenjsko važno, da se upremo obvezni ljubezni do tistih, ki nas nikoli niso spoštovali.

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...