Pojdi na glavno vsebino

Obstajam!

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Obstajam!

Koliko se zavedamo, da obstajamo? In koliko je to važno?

 

Zavedanje je nekaj, doživljanje pa nekaj čisto drugega.

Če vprašate kogarkoli, ali se zaveda, da obstaja, bo seveda rekel, da se. Pa še čudno nas bo pogledal. Kam spada to vprašanje? Na ravni uma  tudi res vsakdo ve, da je živ!

A vprašanje bi lahko postavili drugače: “Ali doživljaš, da obstajaš, da si res živ?” In še bolj natančno: “Koliko to doživljaš? In kdaj?”

Zato, da  bi doživljali svoje obstajanje na svetu, bi potrebovali občutke:  čutiti svoje telo, svoj dih, svoje gibe in čute v vsej polnosti, kajti doživljanje poteka po telesu, ne v umu. Smo dovolj prebujeni, da lahko čutimo, da smo živi?

Poleg tega bi morali enako močno doživljati prisotnost vsega živega in moč tega, kar se odvija okrog nas. Rastline, živali, soljudje, vse to naj bi v nas ustvarjalo občutke, da smo del vsega živega.

Pomanjkanje občutka živosti je zelo razširjen pojav. V družbi, kjer peša povezanost z naravo v nas in okrog nas, se je potrebno namenoma usmeriti v to doživljanje. Izostriti čute, utišati hrup neživega in prisluhniti dogajanju, v katerem valovi in vre življenje. Doživljati svetlobo, barve, zvoke in vonje, dotike, poglede, besede ... globoko in pretanjeno, široko, odprto.

Ustavimo se kdaj v tihem jutru ali v spokojni noči tega poletja in se zamaknimo v doživljanje, v veliko porajanje živega v nas in okrog nas. Občutimo, kako je to polno, bogato in brezmejno.

Srce vsega živega utripa v nas in v svetu. Moč obstajanja samega je presunljiva in se nenehno obnavlja.

 Naj nas zajame.


Oznake: osebna rast živost

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...