Pojdi na glavno vsebino

Obrazi krivde

Tu spodaj naštevam nekaj okoliščin, v katerih se morda lahko prepoznate. Če se počutimo nezavedno krive (kajti mnogi ljudje ne vedo, da se jim to dogaja), smo nehote vedno v ponižni drži. Predvsem pa smo silno ranljivi, če začne kdo kaj očitati, jokati in podtikati zlonamernost, nehvaležnost in še kaj.

Zato nismo nikoli spontani, brezskrbni, sproščeni, nikoli ne verjamemo, da je dovoljeno koga tudi prizadeti in se potem prav nič ne kesati, nikoli ne verjamemo, da je drugi (ubogi revež ...) polno odgovoren za svoje početje ter da je prav, da dobiva informacije o tem, kaj zares povzroča. Drugi namreč najraje ne odgovorijo na našo kritiko. Če je umestna, se je še bolj branijo, kot če je krivična ... Le kdo si želi priznati, da je naredil kaj narobe, se iskreno skesati in opravičiti? To bi zahtevalo pogled vase, enakopravno soočenje in medosebno spoštovanje. Bolje, da postane krivec kdo drug, oni pa žrtve, kajti žrtev je vedno nedolžna. O dejstvih, o resnici ... pa ni več govora. Če zlezemo vase in se nam začnejo smiliti, bodo dosegli svoj namen. Včasih dosežejo svoj namen tudi tako, da nas spravijo ob živce. Ker bomo nedostojno divjali, bodo oni še lažje igrali vlogo vljudne in miroljubne žrtve. Krivda vas ima v pesti .... kadarkoli bi radi komu povedali, da je bil do vas nespoštljiv, pa se zadržujete in sprašujete, ali ne bo potem še slabše ... kadarkoli se z vami kdo obnaša neprijazno in se počutite vi osramočene... kadarkoli čutite, da ste naredili kaj odlično in drugi tega ne cenijo, vi pa postanete potrti in razočarani ... kadarkoli vam je nerodno, ko vas gledajo in ocenjujejo ... kadarkoli čutite, da morate napasti dežurnega nesramneža, in vam močno bije srce (pomeni, da ne doživljate svoje moči, ampak njegovo) . kadarkoli ste v družbi, ki se ne zanima za vas, vi pa se začnete čutiti izgubljene in neupoštevane ... kadarkoli vaši najbližji kaj obljubijo, potem pa ne držijo besede ter se ne opravičijo ... vi pa se počutite ponižane, razočarane, žalostne ... kadarkoli greste k zdravniku, ki je z vami osoren in se počuti vaš nadrejeni ter neobzirno razpolaga z vašim telesom, pri tem pa pozablja, da dobiva plačo od davkov, ki jih plačujete vi, in da vas je dolžan spoštovati ... vam pa je hudo in nerodno, obmolknete ter odidete ponižani ... kadarkoli vam kdo stori krivico, pa se potem počutite nesposobne upora ter bedne ... kadarkoli se bojite, da bo vaš oče, mama, mož, sestra, brat ali otrok jokal in trpel, ker boste povedali resnico, obenem pa ne bo ničesar obžaloval in se ne bo iskreno oprostil ... vam pa se bo smilil ... Zakaj je za vsem tem občutek krivde? Preprosto zato, ker vse te situacije dokazujejo, da imajo prednost drugi. Vedno najdete razlog, zaradi katerega jih je potrebno razumeti, opravičiti ... vedno imajo po svoje prav ... Razlogi drugih prevladajo nad vašimi, vedno spet se znajdete na zatožni klopi in vaši tožilci imajo prepričljive argumente, s katerimi vas prepričajo ali vsaj spravijo v zadrego. Ven iz sodne dvorane Stopiti je treba ven iz sodne dvorane, zaživeti pod svobodnim nebom, kot človek med ljudmi, enakopravno. Če nam to ni naravno, potem se lahko učimo svojo krivdo prepoznavati in odklanjati. Človek brez občutka krivde doživlja sebe kot bitje, ki ima pravico do spoštovanja, zato to pravico živi spontano, brez oklevanja in spraševanja, kaj bo drugi čutil, rekel, storil. Seveda ni rečeno, da vedno takoj vse pove. Bistveno je, da prosto čustvuje. Če molči, ker presodi, da je umestno, pri tem nima nobenih tesnobnih, težkih občutkov. Tisto, kar ga določa, je notranja moč v vseh opisanih situacijah, vzdržljivost njegovega dobrega, toplega občutenja lastne vrednosti ne glede na ravnanje drugih. Zakaj spregovoriti? Kadar komu povemo, da zavračamo, kar je storil, mu ne očitamo zlonamernosti. Ne pravimo, da je bil namenoma hudoben. To nam radi pripišejo, ker potem lažje zavrnejo našo kritiko. Če drugi vzame naše besede kot žalitev, je to pač izraz njegovega samoljubja, nesposobnosti, da bi dojel svojo odgovornost. Užaljenost je način, da obidemo argumente. Želeti , da se kdo opraviči, ni nobena žalitev, temveč izražanje čuta za pravico in ponudba za poravnavo, poskus reševanja odnosa. Drugi vedno lahko reče, da ni imel slabega namena ter pove svoje razloge. Lahko obžaluje, da smo ga napačno razumeli. A v vsakem primeru imamo pravico, da jasno povemo, da nas njegovo vedenje moti in da ga ne sprejemamo. Zakaj naj bi se tej pravici odpovedali? Premislimo, katere argumente si izmišljujemo, kadar obmolknemo! To je še posebno kočljivo v odnosu do najbližjih, posebno do staršev. Ko smo bili majhni, smo imeli vso pravico biti varni, ljubljeni, opaženi in ovrednoteni. Če nam tega niso znali ali mogli omogočiti, je prav, da to priznajo. Prav je, da vedo, kaj je doživljal njihov otrok, prav, da izrazijo svoje obžalovanje. Mi pa lahko odpustimo, ker vidimo, da so danes drugačni. To je najlažja pot za spravo. A pogosto doživljamo, da danes niso prav nič drugačni in da še vedno doživljajo predvsem svoje pravice, svoje razloge in svoje trpljenje, nas pa ne vidijo. Mi pa še vedno želimo, da bi bili drugačni, ponujamo svojo ljubezen, skušamo biti na višini njihovih pričakovanj, beračimo za dobre besede. Prezremo njihovo neobčutljivost za našo vrednost, pikre pripombe, objest, požremo jezo in željo po pravici. Zakaj naj bi jim izrazili svojo kritiko? Ne zaradi njih, ampak zaradi sebe. Ni glavno to, da kaj priznajo in se opravičijo. Glavno je, da sebi dokažemo, da smo bili sposobni izpovedati svojo pravico in se za vselej znebiti strahu pred tem, da se bodo jezili na nas, jokali, očitali ali žalili. Lahko odpustimo, da so danes (prav tako kot nekoč) zaverovani vase, egoistični, nasilni. Razlika je le v tem, da ta odnos doživljamo (zdaj) v močni drži, saj nam ne morejo vzeti življenjske sile, dosežkov, veselja do življenja ... nismo več odvisni od tega, kar čutijo do nas. Nekoč so bili naši bogovi in so odločali o našem samozavedanju in počutju, danes pa ne več. Ko to zmoremo, postanemo resnično novi ljudje. Iz občutkov krivde ne pridemo po široki poti, temveč z mnogimi dejanji, v katerih premagamo svoje zadržke in končno doživimo, da nismo več preplašeni otroci in da smo sposobni braniti svoje dostojanstvo. Molčati iz usmiljenja? Staršem je zelo težko (vljudno in iskreno) povedati, kar jim gre. Zato si rečemo, da smo vse odpustili ... ne da bi kdaj povedali, koliko smo trpeli in koliko morda še trpimo. Če so že bolehni in stari, si domišljamo, da molčimo iz usmiljenja, a v resnici molčimo iz strahu, iz velike jeze, ki v nas zaledenela in ujela vase velikansko, sončno življenjsko silo: naš čut za pravico in resnico. Ne gre za to, da smo surovi, ampak za to, da ne igramo ljubeče drže s kom, ki je nad nami storil veliko hudega in tega ni nikoli ne dojel in še manj obžaloval. Dojeti seveda ne more, če noče, zato tudi ne more ničesar iskreno obžalovati. Če ne razumejo, to še ne pomeni, da moramo molčati. Ko se bomo počutili dovolj utrjene in razbremenjene, bo prišel trenutek, ko bomo lahko spregovorili na način, ki bo najbolj pravičen in umirjen. Če se opogumimo in spregovorimo, postanemo drugačni in to je tudi edino, kar smo res dolžni sami sebi. Sebe lahko doživimo kot častno bitje ... pa naj se drugi odzove kakorkoli: poniževalno, grozeče ali mučeniško. To držo moramo vaditi vsak dan, leta in leta in na vseh področjih ... dokler ne postane naravna in del naše vsakdanjosti. Točke, ki so bile naštete v prvem delu, nam lahko pomagajo, da vidimo, kje smo najbolj potrebni krepilne samovzgoje. To vsakdanje delo nam čisti zavest. Nekega dne bomo dvignili glavo in ugotovili, da nimamo več slabe vesti - ampak samo še svojo vest. Ta pa z nami vedno govori spoštljivo, ljubeče in sijoče. Tako jo bomo prepoznali!

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...