Pojdi na glavno vsebino

Obrazi jeze, tretji del: osebne in kulturne preobleke jeze in vprašanje terapije

V svoji obrambi pred jezo navadno uporabljamo svoj glavni vzorec ali dva. Po mnenju Ruth King je glavnih preoblek (krink, pod katerimi se skriva jeza) šest. Učinkovita krinka za osebno jezo so lahko tudi družbeno sprejeti kulturni modeli: lahko se poistovetimo z napadalnimi vzorci svoje kulture ali družbenega trenutka in posredno izživljamo to, česar v ožjih odnosih ne znamo.

Zakaj govorimo o preobleki in ne kar o jezi? Izraz preobleka pove, da prave svete jeze v svoji globini ne znamo, ne moremo izraziti. Nekatere preobleke izdajajo svojo naravo že na prvi pogled. Napadalnost, uporniško izzivanje, pikrost ... jasno kažejo našo razkačenost. Druge pa so bolj zagonetne. Otroška jeza, ki je spoštovanja vreden krik po pravici, se ne izraža po strupenih kapljicah, s stisnjenimi zobmi ali s sarkastičnim kritiziranjem, z izzivanjem in zafrkavanjem, s časopisnimi polemikami ali na razbeljenih cestah. Sveta jeza Prvinska jeza je globalna, mogočna, cilja v pravega človeka in je predvsem telesna, neverbalna, v njej postanemo prvinski, nepreračunljivi in razoroženi otroci. Nenehno nerganje, netenje spopadov ali rovarjenje spominjajo na jezo, a ne morejo izraziti njene moči. Celo fizično ali maščevalno nasilje nima prave zveze z osebno resnico o jezi, ker nikoli ni usmerjeno v pravi cilj in ne omogoča, da bi dosegli potešitev nekoč poteptane želje, katere znanilka je huda jeza. Prava jeza je stik z resnico. Če boste kdaj doživeli, kako odrasli ljudje v terapiji izrazijo svojo pravično otroško jezo ter kakšen potres to povzroči telesu in možganih, boste dojeli njeno zdravilno moč. Lahko boste začutili, kako so vsakdanje oblike, po katerih se ljudje zbadajo, prepirajo in mučijo, le bleda senca tega, kar nosimo v sebi ter je resnično in spoštovanja vredno. V letih se naši vzorci lahko tudi zamenjajo. Okoliščine našega življenja se namreč lahko spremenijo, nezavedna jeza pa ne more miniti sama, samo obliko lahko spreminja. Zato je važno poznati vse preobleke. Družbene preobleke: jeza kulture, naroda, ožje skupnosti Ruth King govori o tem, da mnoge oblike jeze oziroma zatiranja jeze izvirajo iz zgodovinskega spomina in ne le iz osebne preteklosti ter iz vzgoje, ki nam vceplja čustvene stiske ožjega sorodstva. Tudi spolna, jezikovna ali verska pripadnost imajo svoje svinčeno težke usedline in narodi prav tako. Vsakdo mora potem sam predelati svojo dediščino ter poti, po katerih je vse to prešlo v njegovo čustvovanje in mišljenje. Ker so vzorci prastari in niso bili nikoli ozaveščeni ter ubesedeni, do njih nimamo dostopa z voljo. Ne moremo o njih razmišljati, ne moremo jih opazovati. Potrebno je prepoznati svoje osebne maske, pod katerimi je skrita jeza, ter s tem podreti jez ... Šele na koncu procesa bomo zagledali svoj resnični obraz in začutili neobvladani naboj občutenih krivic. Jeza in sprava Sprava med narodi ne bo nikoli mogoča, če se vsakdo od nas ne spravi s svojo jezo in če svojih spoznanj ne deli s svojo skupnostjo. Zdravljenje jeze in arhaičnega besa nad sovražniki, gospodarji, nasilneži ... , ki smo stoletja jih doživljali kot skupnost, je ena od nalog kulture miru in zahteva temeljito raziskovanje ter veliko poguma. Običajni postopek je namreč ta, da žrtve čakajo na svoj trenutek, ko bodo lahko postale krvniki ...Prav o tem te dni govorijo psihiatri v Gazi, ki vidijo, kako palestinski otroci doživljajo grozo okrog sebe in teptanje svoje pravice do življenja, staršev in varnosti. Kam se bo usmerila ta sveta jeza? Kdo ji bo prisluhnil? Pravičniška drža odraslih ne gradi miru, nenehno vztrajanje na okopih je izraz neprečiščene jeze, osramočenosti in nemoči, vse to pa prikriva maščevalno slo. Samo najdena osebna resnica nam pomaga, da prepoznamo vzorce svoje kulture in zgodovine ter jih pomagamo razgraditi z nenasilno močjo. Izraziti jezo brez terapije? Pametno je, da začnemo pri sebi. S tem se izognemo samoprevari, češ, jezim se zato, ker sem občutljiv in ker je svet nepravičen. V resnici pa smo v ljubezni veliko bistrejši, ustvarjalnejši in učinkovitejši kot v še tako upravičeni napadalnosti. Več naredimo BREZ jeze. Kako začeti? Mislim, da bi bilo najbolje, da bi ob srečanju s starodavno in pravično jezo imeli ob sebi koga, ki je močan in nas ima zelo rad. Biti mora sposoben, da nam jo pomaga prenesti in prepoznati njen cilj. Taka jeza, še posebno, če jo nosimo v sebi že celo življenje in nismo več mladi, se lahko izrazi samo v terapiji oziroma ob usposobljenem sočloveku, ki jo je sposoben čutiti, sprejeti in usmeriti tako v telesu kot v besedah, ker jo je sprejel in usmeril v sebi. V vsakem primeru pa se lahko sami ukvarjamo s svojo jezo tako, da ji pripravimo pot in s tem zelo olajšamo terapevtsko delo, saj stopamo v proces aktivni in soodgovorni. Če se sami in že prej odločimo, da bomo sprejeli svojo jezo, bomo prej sprožili olajšanje. Eden prvih korakov je ugotoviti, kako jo zatiramo in v katere vrednote smo jo preoblekli. Preberete si lahko še naslednje članke, prvi od teh govori o vzorcu ustrežljivosti.

Oznake: zanimivo


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...