Pojdi na glavno vsebino

Oboževanje je ujetost

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Oboževanje je ujetost

Tisti ki nas idealizirajo, nam ne morejo dati pristne pozornosti. A tudi mi nismo čuteči s tistimi, ki jih idealiziramo.

Oboževanje ima to značilnost, da se prej ali slej sprevrže v očitanje in razočaranje.

Obožujem te

Razočaranje je naša splošna izkušnja. Ko si kaj strašno želimo doživljati, je najlažje, da si domišljamo, da se res dogaja. In kdo naj nam omogoča ta privid? Idealen partner, idealen otrok, idealna prijateljica, idealen terapevt ali učitelj. Vse to so kandidati za naše iluzije in za najbolj boleča razočaranja,

Potem, ko se resnica razodene (če ji seveda pustimo na dan), imamo opraviti z odplakovanjem grenkobe in iskanje novega zaupanja v druge na realnih osnovah. Običajno kar traja, ker so iluzije tako tolažilne in prelepe, ukrojene po meni za naše najgloblje rane, da je slovo vedno zahteven proces. Šele ko se tega rešimo, zaživimo odnos, v katerem bomo res povezani, a to je skoraj kot odvajanje od protibolečinske droge. Oboževati namreč pomeni, da se oklenemo otroške sanje o popolni oskrbi in predanosti koga, ki bo za nas storil vse in nam bo dal občutek, da smo zanj vse na svetu.

Obožujte me

Toda tudi biti brezpogojno občudovani je žalostna izkušnja.

Strast, s katero hočejo ljudje koga oboževati, je neverjetno močna.

Neredko se srečata človeka, ki potem skleneta nezavedno koalicijo. Tisti, ki bi rad oboževal, in tisti, ki hrepeni, da bi bil oboževan, sta par. Ta, ki išče oboževalce za svojo dobroto, modrost, lepoto ali sposobnosti, bo dolžan služiti svojemu mitu in bo torej suženj te idealne samopodobe. Prej ali slej bo malik pokazal, da je samo človek, oboževalec pa bo v grenkem občutku, da je bil izdan, postal neusmiljen sodnik svoje žrtve.

Ta pojav lahko srečamo vsak dan, če le malo pogledamo v odnose in svojo izkušnjo. Kdo vse nas je razočaral? Dobro je preveriti svoja pričakovanja in se vprašati, kdaj je drugi res obljubil kaj, kar mislimo, da nam pripada.

In kdo vse nam očita, da smo ga razočarali? Terapevti revije Riza opozarjajo na dve pasti, v kateri radi zapademo v odnosu s človekom, ki nam očita, da smo ga razočarali: prva je, da iščemo priče, ki bi stopile na našo stran ter potrdile, da nima prav, medtem ko nas bivši oboževalec opravlja in obtožuje. Druga je, da mu skušamo dokazati, da je za nas važen, in mu skušamo bolj ustreči, da bi se razočaranje pomirilo.Nič od tega ne pomaga, ker ta človek živi ujet v svojem prividu žrtve in nas, vsemogočnih in obenem vsega krivih mogočnežev.

Navadno smo soodgovorni, da se taki ljudje lepijo na nas. Vprašajmo se, ali nam ni všeč, da kdo precenjuje našo sposobnost dajanja in nas vidi, kot v resnici nismo. Želja po oboževanju kaže, da nam manjka samospoštovanje. Bolje kot hrepeneti po oboževalcih je iskati podporo iskrenih ljudi, ki cenijo našo vrednost.

Ne iščimo odnosov, v katerem nam pripisujejo izjemne vrline. Raje se zadovoljimo z iskrenimi prijatelji in soljudmi, ki nas vidijo, kot smo, občudujejo pa tisto, kar res znamo biti v svojih posebnih darovih. A nič več.

In naše srce bo svobodno.


Oznake: osebna rast razočaranje

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...