Pojdi na glavno vsebino

Obdarjeni ali ubogi?

Dva resnična primera ljudi, ki jim življenje pomaga, pa tega ne znajo občutiti.

Stara gospa, skoraj nepokretna in slepa, a visoko izobražena, trpi zaradi svoje težke starosti. A kaj naprej se ji dogaja, da prihaja nepričakovana pomoč: na lepem se v vas priseli gospod, ki ga veseli pogovor in branje, in se vsak dan oglasi in ji pomaga kaj prebrati in napisati; doma ima odlično nego in prijazno osebje, vedno se pojavi kdo z lepim presenečenjem, obiskujejo jo sorodniki, denarja ji ne manjka, nima bolečin in lahko še bistro razmišlja.

Ko jo gledam na občasnih srečanjih, si mislim, kako bi lahko vse to ljubila in pomnožila. Lahko bi rekla: «Hvala, življenje, še naprej mi pomagaj! Še kaj lepega mi prinesi, ker je vse, kar mi daješ, tako velik dar, ki me tolaži in podpira. Naj bo vsak dan lep, in rada bi še kakšno veselje, še kakšno srečanje, še kaj živega in ljubčega. Naj še kaj dam, naj še kaj dobim ...« V takem dialogu z življenjem, v želji po prejemanju in dajanju bi se gotovo dogajalo še več lepega. Toda ne. Oseba se pritožuje nad izgubljenimi dobrinami in vse mineva brez srca. »Ker sem mučenica, je vse, kar dobim, premalo in itak odveč. In nimam se kaj zahvaljevati v svoji nesreči ...« Zahvaljuje se, a ne čuti obdarjenosti in obilja v srcu.

Tako razmišljam: občutenja prejetega obilja se je bolje naučiti prej, na starost je morda že pozno.

In gledam znanko, ki je mlajša, a ravna podobno nehvaležno.

Imela je težko otroštvo brez ljubezni in polno zlorab, a prejema veliko pomoči. Zato, da se počuti dobro, mora seveda narediti marsikaj: hodi na posebne terapije za dušo in telo, mora se vsak dan ukvarjati s svojim ravnovesjem, veliko narediti zase duševno in telesno. Toda obdana je od ljudi, ki jo razumejo in imajo radi, nima težav z denarjem, njeni terapevti so odlični in na vsakem koraku ji grejo na roko, veliko ljudi ji izkazuje prijateljstvo, ima ustvarjalno službo in zelo je napredovala, tako da doživlja sicer velika nihanja, a tudi veliko trenutkov sreče. Tudi ona bi lahko rekla: »Hvala, življenje, da sem preživela, rešila svoje bitje in našla toliko dobrih ljudi, ki so mi podali roko. Ponosna sem nase, ker je vse to tudi moja zasluga, še želim iti naprej, užiti še kaj lepega vsak dan, vse dobro videti in čutiti ter srčno deliti, kar imam. Še želim prejemati, še si želim darov kot otrok, da bi se vse dobro v meni množilo in večalo. Hvala življenju in stvrastvu, da lahko ustvarjam in da sem iz doline smrti prišla na svetlo, kjer vse še raste in žari pred mojimi očmi ...«

Toda ne. Ona vidi težko preteklost, vse, kar so imeli drugi in še imajo, njej pa ni dano. Ona ustavlja pritok dobrega in lepega, kot bi kdo nalival živo vodo v posodo, ona pa bi jo izlivala ven.

Kaj sem se naučila iz teh srečanj?

Da se hvaležnost vrača kot ljubeča meglica milosti in veselja. Vsaka nežna misel, ki jo izrečemo s hvaležnostjo, rojeva obilje in razmah. Zato počastimo, kar smo dosegli in kar imamo, da se bo lahko množilo.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...