Pojdi na glavno vsebino

Občutek krivde in sočutje

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Občutek krivde in sočutje

V naši kulturi smo vajeni, da tistega, ki izraža svojo bolečino ob naših dejanjih, doživljamo kot tožilca, napadalca.

Ne prenesemo soočenja z dejstvom, da smo sposobni povzročati krivico in bolečino. Pot poravnave zahteva veliko poštenost do sebe.

Velikokrat prizadenemo druge in največkrat nehote. Ker torej nismo delali hudega namerno, nočemo poglabljati. Želimo se, če sploh, na hitro opravičiti in doseči odvezo in spravo. Toda dejstvo je, da drugi potrebuje najprej doživeto sočutje. To pa pride pride le iz našega jasnega in razčlenjenega prepoznavanja vsebine naših dejanj. Tak razmislek pa ni ravno vsakdanja navada nas vseh.

Prehod iz občutka sramotne krivde (v katerem ni odrešenosti) v pripravljenost na nego tistega, ki smo ga prizadeli, je zelo zahteven in potrebuje spremstvo. Nekateri ga zaradi svojega načaja in zgodbe zmorejo prej, drugi pozneje, nekateri žal nikoli. Pogosto drugi nege tudi ne sprejme več ali pa zelo dolgo ne.

Toda vedno sta odprti dve poti: tista, ki gradi, in tista, ki ruši.

Katero držo želimo izbrati, živeti, vanjo zaupati in se je učiti?

To je temeljno vprašanje, če si želimo izpolnjenosti in miru za svoje življenje.

(več o tem boste lahko brali v zborniku razširjenih člankov spletne strani, ki je v pripravi za drugo leto).


Oznake: osebna rast krivda sočutje

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...