Pojdi na glavno vsebino

O odnosu do lepote in videza

V odgovorih na vprašanja za revijo Božje okolje lahko najdete moje misli o videzu, lepoti in negi svoje podobe v današnjem času.

Ali menite, da danes živimo v kulturi pozunanjenosti, videza, imidža ?

To gotovo drži, čeprav ljudje že od nekdaj skušamo vplivati na drugega s svojo zunanjostjo. Videz je bil od nekdaj sporočilo in tudi važno sredstvo za doseganje družbene moči. Telo je pri človeku vedno kulturni pojav in videz še posebno, od barvanja teles, nakita in oblačil pa do idealov lepote, predstav o bolezni in zdravju. Antropologija nam pove, da smo pogosto prenarejali telo tudi namenom, da bi druge (zlasti ženske) poniževali, si jih podrejali, vplivali na njihovo občutenje sebe, jih družbeno onemogočali. Tisto, kar je danes drugače, je tržno - dobičkonosno vcepljanje negotovosti glede lastnega telesnega videza. Ženske in moški naj bi se dobro počutili v svoji koži le pod pogojem, da so ustrezno v formi, negovani, modno ostriženi, energični, zagoreli in mladostni. Industrija videza širi svoj trg tako, da ustvarja povpraševanje, tega pa ustvarja tudi z razpihovanjem strahu pred zavrnjenostjo in osramotitvijo. Okrog prodaje produktov za telo in videz se vrtijo ogromne vsote. Glavna žrtev je ženska, zadnje čase pa padajo v to spiralo modnega in uspešnega videza celo otroci.

Kako to deluje na ljudi in na družbo?

Poseganje v občutenje lastnega telesa (in njegove ustreznosti) je zelo globok poseg v psiho. Ker je telo sedež človekove identitete, ima poleg vsega tudi duhovno razsežnost in vpliva na občutek bivanjske varnosti in iskanja smisla. Vcepljanje negotovosti in mrzličnega iskanja ustreznosti, ki naj jo potrdi okolje, dela ljudi skrajno ranljive na vseh življenjskih področjih, ne le na telesnem, otopele za presežno. Za človeka je namreč lastno telo veliko več kot le zunanja podoba, svoje zunanjosti ne moremo nikoli povsem ločiti od občutenja svojega življenjskega položaja. Za primer te povezave lahko vzamemo pojav lepotnih operacij med mladoletnicami. Te že od otroštva doživljajo prezgodnjo in tržno vodeno seksualizacijo svojega telesa, kar ne vpliva le na njihovo doživljanje lastnega videza, temveč na življenjsko orientacijo in identiteto, na občutenje ženskosti in ljubezenskega življenja. Gre pa tudi za podiranje temeljnih življenjskih vrednot: staranje ni več dovoljeno in velja za sramotno, postaran videz postaja vir nelagodja, zadrege, strahu. Vse to nam govori o razčlovečeni družbi.

Zdi se, da se v krščanstvu včasih pojavlja miselnost, da je skrb za svoj videz nekaj odvečnega, za koga morda celo grešnega. Kako na to gledate vi? Ali kristjani morda večkrat po krivem zanemarjajo svoj zunanji izgled?

Gre za drugo skrajnost, ki tudi razvrednoti telo. Kajti če nam je telo sveto, potem ga kot takega tudi občutimo, ga negujemo kot dragocenost, častimo njegovo modrost, občudujemo njegovo zapletenost in poslušamo njegovo govorico. Evropska družba ni izdelala izvirnega, duhovno kultiviranega odnosa do telesa in si ga danes izposoja od vzhodnih tradicij. To nam ne bo pomagalo, če ne bomo svoje evropske duhovnosti znali preobraziti v spoštovanju lastnih korenin. Ne moremo samo prevzemati tujih dragocenosti, tudi sami se lahko potrudimo in presežemo svoje meje. Priznajmo si, da smo zašli. Naša družba bi ne bila tako dovzetna za lepotno industrijo, tako nebogljena pred tem razčlovečenjem, ko bi tla ne bila sprejemljiva za to strupeno setev. Občutenje lastnega telesa nam danes narekuje globalno tržišče, ki določa norme videza, lepote in okraševanja sebe. Družba, ki ne ljubi človekovega telesa in ne vzgaja v tem duhu, daje prostor vsem, ki se želijo okoristiti z množično negotovostjo. Ko se polastijo našega doživljanja telesa, vsi postanemo nebogljeni, ranljivi, dovzetni za vse mogoče ponudbe, saj je bil razdejan naš psihični prostor. Ta prostor bi moral biti nedotakljiv. Občutenje svetosti in popolnosti človekovega telesa je treba zaščititi kot veliko dobrino.

Kako razlikovati med pravo ljubeznijo do sebe in skrbjo za svoj videz ter pretiranim ukvarjanjem z zunanjostjo?

Skrb za videz, osredotočanje na to, kakšni bomo videti, nas v vsakem primeru odtujuje sebi. Zdi se mi pomembno, da se ukvarjamo izključno s tem, da se izrazimo in da občutimo svojo zunanjost kot del sebe, ne pa, da iščemo učinkovanje. To se mi zdi prvi in najvažnejši korak. Kako skrbeti zase? Ljubeča skrb za telo je nežna, vztrajna in zdravilna. Zato v organizmu vidi in neguje veličino narave, skuša uslišati telo, ki hrepeni po dotiku, negi, gibanju in počitku, išče ravnovesje med naporom in sprostitvijo, išče stik z vodo, zelenjem, vetrom in zemljo ... Prava nega telesa je polna navdiha, ima posluh za vse, kar telo govori, ko išče prožnost, moč, zdravje in sijaj. Po lepoti svojega telesa ljudje hrepenimo tako, kot hrepenimo po lepoti sploh: po lepoti svojega doma, svojih oblačil, po lepoti umetniške besede, glasbe ... Vse dobro in plemenito doživljamo kot lepoto, kot nam povedo ljudske pravljice. Vsak otrok želi biti lep v svojih očeh, v očeh svojih staršev, ker se želi počutiti dobrega in ljubljenega. Tudi odrasli si tega želimo, kajti občutek, da smo lepi, nas zdravi in tolaži. V skrbi za človekovo lepoto je plemenitost: plemenit je gib matere, ki češe svojega otroka, da bo lep, plemenit je gib hčerke, ki češe staro mater na bolniški postelji, da se bo počutila lepo ... Zato tudi vsi, ki hočejo človeka ponižati, skušajo uničiti lepoto človekovega telesa: jetniki naj se počutijo grde, zanemarjene, odvratne na pogled. Lotijo se telesa, človekovega doživljanja lastnega videza, da bi zlomili duha.

Ali se strinjate, da prava lepota izvira iz notranjosti?

Ljudje, ki se počutijo lepe v svojem telesu, ker doživljajo svoje dostojanstvo, izžarevajo svojo moč in so zato očarljivi. (To ne velja za tiste, ki se razkazujejo in črpajo svojo objest iz občudovanja okolja). Občutenje lastne lepote ima veliko blagodejnih učinkov, ker je povezano z organskimi procesi, ki človeka na poseben način umirjajo in lepšajo z izločanjem posebnih hormonov in drugih snovi, ki vplivajo na živčni in imunski sistem, na krvno sliko, na sklepe, na mimiko. Zato lahko vidimo, da ima ljubeč človek tudi v visoki starosti lepe, plemenite poteze, ljubljeni otroci imajo mehkejše gibe in živahnejšo obrazno mimiko kot drugi, ljubečim, ponosnim ljudem sijejo oči in so privlačni. Vpliv čustev na videz ni le vtis, je fiziološko dokazljivo dejstvo. Čeprav je veliko morfoloških značilnosti odvisnih od dednosti, pa je značaj, ki jih presije, naša stvaritev. Čustva in duhovno življenje živijo iz naše svobodne volje ter ustvarjajo tisto, kar naše telo izžareva kot svojo vsebino. Drugi sicer najprej opazijo naš videz, a v stikih potem prevladajo drugi dejavniki: soljudje doživljajo predvsem naša čustva in odnos do telesnih občutkov, govorico telesa, občutenje življenja.

Kaj pa osebni stil?

Stila ne moremo ustvarjati namerno, stil smo. V zvestobi svoji pristni naravi lahko vsakdo najde svoje lastno, enkratno hrepenenje po lepoti. Če iščemo iskreno in neutrudno, če se izogibamo tiraniji medijev in iščemo svoj obraz, potem se prej ali slej tud naš videz uskladi z našo notranjo podobo. Vsaka ženska, vsak moški lahko izžareva lepoto svojega bitja s svojim telesom in videzom, če to lepoto išče in veruje vanjo. Tudi sama skušam tako živeti. Izogibam se nečimrnosti, gojim pa ljubezen do vseh oblik lepote, ker čutim, da je to etično. Vsak človek ima pravico, da se doživlja kot lepo, vse časti vredno bitje, in vsak človek je tega potreben. Drug drugemu smo lahko vir lepega.

Kaj pa vam pomeni nečimrnost?

Nečimrnost se ne skriva le v pretirani, odtujeni skrbi za videz. Nekateri se postavljajo s svojim videzom, drugi se košatijo z izobrazbo, tretji z duhovnimi dosežki ... ni rečeno, da je tisti, ki ne ukvarja s svojim videzom, skromen človek, lahko je duhovni maneken ... Iskanje odrskih luči ima veliko obrazov in morda je telesna nečimrnost še najmanj nevarna v svoji preproščini. Zdi se mi, da bi ljubeča nega telesa lahko oplemenitila naše osebno in skupno življenje. Če krasimo praznično cerkev, ki je končno le minljiva materija, lahko z enako predanostjo negujemo tudi človeška telesa, saj gre za svetost bitja, ki je nesmrtno. Boga je več v drobnem dojenčku kot v največji katedrali.

Ali lahko drugačna skrb za telo in videz prispeva k boljšemu odnosu do duhovnosti?

Z večjim spoštovanjem in bolj poduhovljeno nego telesa bi vsak človek lahko plemenitil sebe in svoje okolje. Vsi smo lačni lepote, danes v splošni primitivnosti še bolj kot nekoč. V grobosti bogatega sveta je nekaj posebno sprevrženega, saj grdo, ki ga vidimo, ne izvira iz pomanjkanja, iz bede, temveč iz zlorabe dobrega. V prečiščenem iskanju svoje lepote lahko ovrednotimo svojo osebnost. Ozaveščanje lastne vsestranske lepote nas odpira presežnemu. Veliko je lepega v stvarstvu, najlepše pa je človekovo telo, čudež utelešenega duha.


Oznake: intervju

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...