Pojdi na glavno vsebino

O oblasti nad seboj in drugimi

James Hillman (starosta psihoanalitikov Jungove smeri in velik mislec) še v visoki starosti ustvarjalno in kritično opazuje družbeno dogajanje. Iz njegove knjige Kinds of Power (moj prosti prevod njegovega dela pa bi bil O vladanju) vam podajam nekaj ključnih misli, ki se mi zdijo zelo primerne za naš čas, v katerem (nič manj kot v preteklosti) vlada boj za oblast na vseh področjih, od vrtca naprej. V nadaljevanju najdete povzetek v celoti.

Avtor razmišlja o tem, da imamo zelo omejen (in zato nemočen) pogled na vladanje, na sestavine te velikanske sile v človeku kot družbenem bitju. Prav tako je izredno važno, da imamo domišljen odnos do svoje lastne moči, s katero skušamo zavladati svoji usodi. Volja po moči (nad ljudmi in okoliščinami) je ena temeljnih silnic našega življenja. Zato je sklicevanje nanjo zelo primerno za trženje. Marsikaj kupimo, kar se nam obeta porast moči. Tudi sodobni “terapevtski lunapark” (kot Hillman zelo nazorno poimenuje površno psihološko-duhovno ponudbo) nam rad obljublja dostop do moči in oblasti. Naša notranja moč prav nič ne zrase, če opravimo tečaj vodenja in samozavesti, saj jo sestavljajo globoke, težko dostopne sile. Prav nič ne čudi dejstvo, da izhaja toliko knjig o moči: kako pridobiti večjo moč v odnosih, kako se uveljaviti tu in tam, kako zavladati življenju ... Bolj so razmere zapletene in bolj je oblast neenako porazdeljena, bolj ljudje hrepenijo po preprostih odgovorih. Iščejo “pomiritev uma brez mentalnega napora”. Miselna lenoba namreč zahteva odločne, jasne in takojšnje odgovore OD DRUGIH. Drugi, ki je na oblasti ali ki prodaja želeno blago, je pooblaščen in zadolžen za moj osebni mir. Kar lahko plačam, to mi pripada ... Hillman nas sprašuje, kako bomo politično presojali, če nimamo jasnih pojmov o tem, kaj je bistvo (dobrega) vladanja? Kako lahko presojamo nadrejene, vodstvo, politike, če nismo v sebi prečistili kriterijev o tem, v čem je bistvo oblasti? Mislim, da ima avtor prav, ko pravi, da vsi predpostavljamo, da je oblast nekaj slabega samo po sebi, kar nas dela nemočne. Dobra oblast obstaja in lahko jo uveljavljamo v svojem okolju, če jo znamo prepoznavati in podpirati, ko se pojavlja, ter ji obračati hrbet, ko je jalova. Za družbeno delovanje rabimo posebne in drugačne energije kot za osebno življenje. Lahko smo celostni, a ne moremo biti povsod enaki, ne moremo uspeti z istimi orodji osebno in javno. Osebna rast posameznikov ne more nadomestiti potrebnih družbenih sprememb, pravi Hillman. (Jaz bi dodala, da tudi družbene spremembe ne ustvarijo notranjih, vedno je potrebno oboje.) Še bolj kot naš notranji otrok, pravi, so iznakažene naše predstave o oblasti in moči, o družbenih odnosih, o tem, kaj pomeni vladati in imeti oblast. Če pa razširimo svoje pojmovanje moči na čustva, um in duha, se moč lahko izrazi v svoji polnosti. Tako sestavimo živo sliko o moči, ki je celostna, žilava ter neguje življenje. Oblast in ljubezen se ne izključujeta, nasprotno, ena krepi drugo. Svoje moči ne povečaš z dresuro za moč, z bojem zoper nemoč. Prej pomaga analiza lastnega jezika, vpogled v pristop do sveta, s katerim se vsakdo od nas loteva tega ključnega vprašanja. Kot sta vedela že Sokrat in Konfucij, se poznavanje sebe začenja z odgovornim srečevanjem lastnih besed. V tem primeru gre za to, da prerešetamo pojme, s katerimi razmišljamo o moči, oblasti ter vladanju. Njegova knjiga (v angleščini je izšla je leta 1995, v italijanščini pa 2003 z naslovom Il potere) nam pomaga, da se s temi pojmi soočimo in da se prepoznamo v ogledalih svoje podrejenosti. Povzetek Uvod Hillman je mnenja, da je zelo pomembno prepoznati ideje, predstave, ki obvladujejo naš pogled na svet. V primeru, da svojih predpostavk ne ozaveščamo, smo njihovi ujetniki. Ideja (v tem primeru ideja o tem, kaj je oblast) se polasti našega čustvenega in miselnega sveta ter zameji naše pojmovanje možnega ali celo nujnega. Še najpreprostejša definicija oblasti pa je: doseči, da drugi kaj stori, doseči, da se kaj zgodi. Zato je naše pojmovanje oblasti odvisno od tega, kako si predstavljamo moč in nemoč človeka v svetu. Besedilo lahko berete na dveh ravneh: kot razmišljanje o sebi (kako izvajate oblast nad seboj ali drugimi) ter kot razmišljanje o tistih, ki vladajo vam. Oboževanje rasti in napredka Ujeti v socialni darvinizem pademo v sklepanje, ki ga avtor sintetizira takole: napredek je naraven, narava je božje delo, napredek je dober. Sama bi dodala: napredek je potemtakem celo božanski, nedotakljiv, odrešilen ali svet! To ozadje bistveno izkrivlja naš odnos do pojma oblasti oziroma moči vladanja, ki ostaja ujet v sodobno polarizacijo: osvajalnost proti ujetosti, bojevanje proti trpnosti, zmaga proti porazu, zaslužek proti izgubi, rast proti stagnaciji ... Oboževanje ali kar malikovanje rasti nam preprečuje, da bi videli drugo stran dogajanja, senco, ki jo meče rast na družbeno življenje. Hillman daje zanimiv primer iz sveta glasbe: ali je mogoča glasba brez pavz, brez praznine? Ali ni pri vsaki stvari, ki jo želimo izpopolniti, vedno nujno tudi ponavljanje? Ali ni intenzivnost umetniških dosežkov prav v odpadanju odvečnega, v ustavljanju, v zgostitvi intenzivnosti? Omalovaževanje vzdrževalnih del, služenja in nege Družba nenehnega nakupovanja in odmetavanja ima omalovažujoč odnos do vzdrževalnih del, do ohranjanja starega, do spoštljivih in veščih obnovitvenih posegov, do dela rok, ki ustvarjajo dodano vrednost s služenjem, s skrbjo, z negovalnim odnosom do stvari. Le zakaj preziramo, kar je potrebno popravila? Zakaj je manjvredno vračati uporabnost stvarem, ki so potrebne spretne človekove roke? Zakaj je imenitno kaj odvreči in nabaviti novo, zakaj kar naprej samo novi proizvodi namesto ustvarjanja trajnostne vrednosti? Zakaj sploh ni več časa za to, da bi se človek lahko izuril v spretnosti za delo, ki zahteva tak pristop? Vsi na primer opažamo, da prehitra menjava poklica in večopravilnost prinašata s seboj izginevanje mnogih veščin. Naj navedem samo primer zaposlenih v knjigarnah, ki prodajajo knjige tako, kot bi prodajali plastiko ali cement. Kultiviranost v pristopu do poklicev je vse redkejša, prostaštvo pa postaja že množični življenski slog. Kdo pravi, da bi dober oblastnik ne smel nikoli stati v drži služenja? Celo tirani vedo, da se morajo nastavljati ob bolniških posteljah in z otroki v naročju (s priložnostnim sočutnim nasmehom), če hočejo delovati kot dobra oblast ... le da v tem ni nobene občutene vsebine in zato tudi ne dejanske moči. Malikovanje reda in nadzora Oboževanje reda nas usmerja v bojevanje s kaosom, v katerem ne moremo zmagati, saj se v kaosu poraja življenje. V končni fazi pa nas vodi v birokratsko obsedenost. Predvideti neoporečnost vseh postopkov, preprečiti vsako nepravilnost, zalotiti vsakega kršitelja ... Iluzija nadzora se spremeni v boj s tisočglavo hidro. V tem spopadanju seveda ni mogoče zmagati, kot vsi vemo. Kdo ne pozna birokratske norosti, ki se konča v teatru absurda? Hillman opozarja, da prav dionizijska komponenta, ki jo skušamo izkoreniniti, omogoča , da privrejo na dan nove vizije. Odpreti se neznanemu, zaplesati iz izgube sebe, ko Dioniz zameša korake ...prebudi opojno vitalnost. Obseden nadzor pa, nasprotno, sprosti fantazijo podrejenih: samo pomislimo, kako neizčrpna je iznajdljivost dijakov, ki skušajo prepisovati pri togem učitelju. Na koncu se smrtno resna osebnost vedno osmeši. Nasmeh, ironija, trenutek norosti nam dajejo potrebno verodostojnost, moč, ki se ne boji vrtinca. Mačizem in oblastnost Zaničevanje ženskega se izraža v mačizmu in preganjavici, zaradi česar postane upravljanje in vodenje polno nasilja. Kadar vodja ne zmore zavesti, da ga kaj presega, ni zavedanja lastnih meja, predvsem pa manjka opažanje in občudovanje tistih, ki izstopajo po svojih talentih. Ostaja samo prostaška enakost, v kateri nihče noče nikogar občudovati je sebi edino in najvišje merilo. Ob potrebni skromnosti seveda ne izgubljamo ne moči ne avtoritete. Sposobni smo upoštevati plemenito in vredno, pa čeprav ni zraslo na našem zelniku. V nasprotnem primeru zelo hitro zaidemo v pritlehno, malenkostno in nizkotno. Skromnost pred presežnim varuje pred oholostjo in podlostjo ter sodi k dobremu vodenju. Prestiž Izraz prihaja iz latinščine: prestigium kot iluzija, prevara ... ali dobro ime. Pozornost do etimologije je potrebna, ker razkrije, da prestiž prihaja iz položaja. Ni nujno, da je to, kar vidimo, tudi resnično. Vidimo položaj, ne vidimo pa vsebine,ki jo treba šele raziskati. Kot pri Jungovem pojmu persona gre za masko, ki jo kažemo svetu. V masko se lahko vživimo in v tem primeru nam lahko vlije moč, tako kot obredna maska pri plemenu, ki pleše bojni ples. Ostaja pa dejstvo, da nismo maska in da je za njo lahko kdorkoli, ki jo zna nositi in odigrati svojo vlogo. Pogosto se pustimo zapeljati od prestižnega položaja, nastopa in videza in pozabimo opazovati ostalo. Tudi nas same lahko položaj, ki ga zasedamo, zavede. Morda si bomo pripisali sposobnosti, ki jih nimamo ... Zato je zdravo vedeti, kako deluje prestiž na naše psihično življenje. Maska, ki se zarase na obraz, je skušnjava vsakega moškega in vsake ženske ... Razkazovanje Danes je še posebno v ospredju razkazovanje lastnih atributov, genitalizacija videza. Tudi to je namreč način, da kdo poskuša povečati svojo moč v družbi. Sicer pa je že od nekdaj znano, da oblast deluje kot afrodiziak in da lahko na primer moški, ki je bil do tedaj za ženske popolnoma nezanimiv, postane seksualno izredno privlačen v hipu, ko pride na oblast. Tega se je dobro zavedati in upoštevati, da ne gre za izključno negativne silnice, ki bi jih morali ostro obsojati, zaničevati in preganjati. Opozarjanje nase, pravi Hillman, namreč sodi k naši živalski naravi. Živa bitja se ne razkazujejo samo zaradi nagona po razmnoževanja, ampak predvsem zato, da potrjujejo svoj obstoj. Razkošje raznolikosti kaže na to, da je življenje (samo po sebi) tisto, ki se hoče razkazovati v svojih neizčrpni, vsestranski raznolikosti. Izraziti sebe z videzom, s poudarjanjem sebe ni nekaj, kar bi morali preganjati, bolje se je tega zavedati in to tudi uravnovešati. Če spravimo ljudi v uniforme, če zahtevamo, da razkazovanje sebe izgine, se bo razbohotilo. Prisilno uniformiranje sili posameznika prav v nasprotno smer, v nasilno prerivanje v prvo vrsto. Obupna želja, da bi ne bili anonimni in brezspolni, je mogočen del našega psihičnega sveta. Slava Latinska boginja Fama (beseda pomeni slavo) je imela zanimive značilnosti: hodila je zelo hitro in se večala z vsakim korakom, zlasti ponoči, bila je pokrita s perjem, neštetimi očmi, jeziki in ušesi ...Ali to imeniten prikaz delovanja slave? Ob tem je vredno poudariti vsaj dvoje: boginja slave se ne ozira na verodostojnost govoric, ki jih širi. Javno mnenje deluje kot val, ki ga ni mogoče ustaviti, pa naj je slava zaslužena ali ne. Po drugi strani pa prav zato ne smemo podcenjevati moči javnega mnenja. Ni prav, da mu podložniško služimo, prav tako pa ni dobro, da ga podcenjujemo. Kot pravi Hillman: oreh ima tako jedrce kot lupino in lupina sama na sebi je brez vrednosti, neužitna, pa ima vendar svojo vlogo. Prav tako je z odnosom do javnega mnenja: kdor ga vzvišeno zaničuje, češ da je ničevo, bo ravno tako ob oblast kot tisti, ki postane njegov plen. Ambicija Ambicija ima dva obraza: starogrško hybris, ki človeka vleče v pogubo, saj se prepriča, da v polni moči svojih sposobnosti lahko zmaguje brez bogov in omejitev. Lep primer dvorezne ambicije je Odisej: zaradi svoje drznosti, bistrosti, premetenosti, radovednosti in želje po uveljavitvi prižene svoja prizadevanja do skrajnih meja in tam spozna ceno svoje sle. Zgodba nas nauči, da se brez izzivanja usode ne dvignemo nad povprečje in da nas ambicija podžiga, da damo od sebe vse najboljše, toda sredi svoje zagnanosti praviloma ne poslušamo dobronamernih svaril. Zakonov življenja se naučimo predvsem iz izgub in bolečin ... Brez ambicije ostanemo povprečneži, z ambicijo pa se podajamo na nevarno pot, na kateri je zelo težko spoštovati svoje meje. Vplivnost V našem času povezujemo vplivnost z aktivnim delovanjem. Bolj si kdo prizadeva, bolj bo razširil svoj vpliv ... tako je splošno mnenje. Hillman poudarja, da nepremična skala v reki bistveno vpliva na vodni tok, tako kot lahko človek veča svoj vpliv tako, da veča težo svoje prezence, svoje negibne navzočnosti. Skratka, pomembno je opazovati moč vplivanja tudi iz tega zornega kota in se vprašati, ali to moč gojimo in zmoremo, ko je potrebna. S tem je povezana tudi odpornost oziroma moč upiranja. Moč upiranja Ta oblika moči izvira iz sposobnosti, da doživljamo napetost in pritiske, a se z njimi merimo in jih vzdržimo. Pri tem ne čutimo potrebe, da bi drugega strli in podredili, prav tako ne gojimo zagrenjenosti ali užaljenosti, ko nas napadajo in moramo braniti svoj položaj. Gre za časten dvoboj. Zavedati se je treba, da ne moremo vedno in povsod dosegati, da bi nas razmere ubogale, da bi se podrejeni odzivali na naše želje, da bi se spremembe odvijale v želeno smer. Po stvarni oceni okoliščin pogosto ugotovimo, da je največja možna moč v doslednem, trdnem odporu. To velja tudi za starše, ki brez te sposobnosti ne pridejo daleč v vzgoji mladostnika. Smisel za trenutek Vodenje zahteva določeno intuicijo, smisel za čas ukrepanja, čas drznosti in čas umika. Uloviti ugodni trenutek, ujeti veter v jadra, ko zapiha, je dragocena sposobnost, ki je nekaterim dana, vsi pa jo lahko gojimo. Če omehčamo svojo togost, potrebo po varnosti in predvidevanju, postanemo odprti za namige usode, ki so običajno dovolj vidni, da jih občutljiv, sposoben voditelj lahko zazna. Oblast kot koncentracija Hillman vidi v intenzivnosti, s katero se zazremo vase in zgostimo pozornost, pomembno silo. V samoti in tišini, pred izzivi in v stiski, pred zagonetnim in skrivnostnim poteka proces, ki omogoča fokusiranje. Bistveno izstopi in nam s tem podari moč vplivanja. Odkrijemo, katere detajle lahko zanemarimo, kaj pa ključnega pomena za našo osebno usodo. Avtoriteta Avtoriteta je moč, zaradi katere imajo naša stališča težo (gravitas), vpliv na okolje. Osebnost je važnejša od izrečenega, kajti če kdo drug, ki nima avtoritete, pove isto, besede nimajo več enake teže. Bolj kot argument sam namreč zaleže moč, ki jo osebnost izžareva, pomen, ki ga drugi pripisujejo izkušenosti in modrosti vodje. Viri te moči so povezani z božanstvom časa, staranja, preizkušenosti, zaslužnosti, trajnosti (Saturn). Zato zelo mlad vodja še ne more imeti avtoritete, kvečjemu je vpliven. Prepričljivost Prepričljivost ni preprosta zadeva. Hillman nas spominja na etimologijo latinske besede persuadeo, saj je glagol (prepričevati) povezan s pojmom miline in prijaznosti (suavis). Lepota in očarljivost videza nastopata skupaj s tehtnimi in bistroumnimi argumenti, Atena in Afrodita delujeta skladno in učinkovito. Vplivanje z inteligentnim, očarljivim govorom je tudi poslanstvo retorike v najplemenitejšem pomenu. Govorniške sposobnosti, s katerimi kdo zmore prepričati svoje poslušalce, so od nekdaj veljale za dar bogov. Hillman je mnenja, da sodobni politiki te veščine ne obvladajo in da je javno sporočanje zelo plehko, revno, neprepričljivo. Mislim, da mu lahko pritrdimo. Danes znajo razvneti čustva predvsem govorniki, ki uporabljajo primitivne in sovražne argumente, medtem ko na drugi strani manjka gorečnost, s katero bi sicer dobromisleči govorci znali premakniti čustva, um, voljo ... Karizma Hillman ima zanimivo stališče do karizme. Pravi, da gre za dar bogov, ki pogosto izberejo nevredne obdarovance. Skratka, karizma ni povezana s plemenitostjo in stvarnimi voditeljskimi sposobnosti, ki so bile omenjene prej. Luč pač pade na določeno osebnost, čarobni učinek pa ustvari- na primer - medijsko zvezdo. Ne vemo, koliko bo ta posebni učinek trajal, prav tako ne vemo, kdaj se bo pojavil. Vzhajanje in zahajanje neke zgodovinske zvezde znajo vsi pojasniti potem, ko se je proces že iztekel, v resnici pa je dogajanje veliko bolj nepredvidljivo in skrivnostjo, kot si priznavamo. Tako lahko na primer razmišljamo o spremenljivi ter bolj ali manj zasluženi popularnosti nekaterih političnih voditeljev. Morda res ni mogoče pojasniti vsega družbenega dogajanja zgolj s sociološkimi in zgodovinskimi kategorijami. Navdušenje Sposobnost, da se navdušimo, je bistven del ustvarjalnosti. V navdušenju postane človek neutruden, velikodušen, ne varčuje ne z energijo ne s sredstvi, ki jih je pripravljen vložiti v svoj cilj. Opreznost se umakne v ozadje, vera v zmago se razmahne, cilj se prikazuje kot dosežen, v njem že uživamo. V povezavi z ostalimi silami vladanja je navdušenje iskra, s katero prižgemo veliki kres ustvarjalnih sprememb. Pri tem pa je bistveno, da vse izhaja iz stvarne notranje moči, iz najglobljega vira in samospoznavanja. Nekultivirano in enostransko, umetno navdušenje ni rodovitno, v njem delujejo samo zaletavost ter kratkotrajna, minljiva omama, s kateri gojimo megalomansko samoprevaro o moči, ki je v resnici ne zmoremo. Odločnost Hillman primerja odločnost udarcu, s katerim sodnik zaključi sodni postopek. Gre za sposobnost, da zadevo pripeljemo do konca in tudi razumemo, kdaj je prišel konec. Včasih je treba veliko poguma, da zaključimo, kar je mimo. Znati začeti in znati končati sta komplementarni sili našega psihičnega sveta in druga drugo tudi omogočata. Nevrotična omahljivost, bojazljivo zavlačevanje pred odločilnim trenutkom je ena najslabših potez vodje, medtem ko je pametna neodločnost, s katero se zadržujemo pred lahkomiselnostjo in prenagljenostjo, neprecenljiva za uspeh vsake pobude. Gojili naj bi oboje. Strah Ljudje uživajo, ko čutijo, da komu vzbujajo strah, pravi Hillman. Že otroka zabava, da koga prestraši, odrasel človek pa dobro ve, da je vzbujanje strahu dokaz moči nad drugim. Bog vojne in drznosti Mars je imel sina, ki se je imenoval Fobos, kar pomeni strah. Globino pojma oblasti lahko dojamemo le, če upoštevamo neločljivo povezanost oblasti in strahu (pravzaprav ustrahovanja), ki vedno nastopata skupaj. Predstave, v katerih je ljudi strah, grozljivke, strašne nesreče ... vse to ljudi privlači, zijala na kraju nesreče nikoli ne manjkajo, adrenalinski športi dosežejo, da človek z gomazenjem po telesu doživlja slast strahu in moči, eksplozivno mešanico, po kateri hlepimo vsi. Če si to priznamo, bomo varnejši pred svetom, ki to ponuja v prikriti obliki, varni pred skrivno močjo vodje, ki obvlada tehnike zastraševanja. Kaj ni višek oblasti to, da kdo lahko drugemu povzroča trpljenje, grozo, ga muči in zlomi in njegov občutek življenjske varnosti? Da mu požene strah v kosti in doseže karkoli? Jaz bi dodala: vzgoja demokratične zavesti terja, da si priznamo vse sestavine oblasti. S tem bomo lahko dojeli, kaj se dogaja, ko narase naša moč nad drugimi ali moči drugih nad nami. Veto Najvišja moč, pravi Hillman, pa je moč veta, ki drugega paralizira. Kdor ima moč, da ustavi delovanje drugih, da izgovori odločilni ne, ta je najvišje. Purizem Iskanje skrajne prečiščenosti je tudi iskanje oblasti. V ločenosti od vsake kontaminacije človek razvije fanatizem in v absolutni predanosti ogromno doseže od sebe, a tudi veliko izgubi. Radikalizirana čistost išče duhovno premoč. Moje opažanje: mnogi tako imenovani svetniški liki so se prav z iskanjem popolnega samozatajevanja (izničenja za drugega, za ideal, za vero ...) prelevili v tirane svojega notranjega sveta, v neusmiljene zatiralce. Subtilna oblast Z užitkom ob delu, z ljubezensko slastjo delovanja priklicujemo darove Afrodite. Igrivost, lepota in prijazna domačnost, ustvarjanje ugodja in umetniških užitkov utrjujejo oblast tistega, ki jih deli. Kdor nudi zavetje, dobro počutje, veča svojo moč privlačevanja. Kdor želi trajnostno utrjevati svojo oblast, ne zanemari teh vidikov in doseže, da ga dragoceni sodelavci ne zapuščajo. Tako ni slučaj, da so najbolj kreativni podjetniški in raziskovalni centri na svetu tisti, ki privlačujejo tudi zaradi vzdušja: sproščeno in vznemirljivo medčloveško okolje, lepota ambienta, razkošna pretočnost idej in občutek, da so vsi dragoceni in »razvajani«, daje tem središčem nedvomno moč. Kdor jih vodi, je zelo močan glede na vse, kar lahko doseže. Oblast je tudi v tem, koga lahko prikličem in kam lahko usmerim nadarjenost in sile, s katerimi se obkrožam. Zdravila proti tiraniji Hillman pravi, da obstaja več načinov, da se rešimo tiranije, od primitivnejših do globljih in trajnejših. Ubiti tirana, kot nas uči antika, navadno prikliče novega ...Vpeljati demokracijo, volitve, javno razpravljanje, delitev oblasti ... tega smo se menda že naučili in vemo, da je neobhodno potrebno. A osvobajali naj bi se tudi notranje tiranije, s katero nam zavlada eno samo enostransko, tiransko božanstvo. Častiti je treba veliko enakopravnih bogov svoje osebnosti, nazorno pravi Hillman. Notranji svet zahteva ravnovesje mogočnih sil, da bo počlovečen. Tiranija prinaša uničenje, pojavlja pa se kot skrajnost kateregakoli izmed nagibov, ki sestavljajo kompleksno prapodobo oblasti. Prepoznati lastno božanstvo In kako spoznamo svoje božanstvo, predvsem tisto, ki nas tiranizira? Opazujmo jezik, ki ga uporabljamo, razpoloženje, ki ga naša govorica ustvarja, odgovor,s katerim se svet odziva na naše besede ... in prepoznali ga bomo. Oblast, ki bo človeku naklonjena Hillmanovo sporočilo lahko povzamemo tudi tako: samo poznavanje globljih pasti oblasti, obenem pa oživljanje ideje o možni oblasti, ki bo človeku naklonjena, lahko oplemeniti naše družbeno življenje. Dokler bomo prepričani, da oblast sama na sebi izključuje ljubezen, tako tudi bo.

Oznake: zanimivo


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...