Pojdi na glavno vsebino

O iskrenem obžalovanju

Zadnje čase je veliko govora o spravi. Zato vam predlagam povzetek nekaterih odlomkov iz knjige o odpuščanju, ki se mi je zdela polna ljubezni do človeka, saj obravnava tudi krivca z vidika reševanja njegovega dostojanstva (Prositi za odpuščanje brez samoponiževanja. V italijanščini: Monbourquette Jean - Aspremont Isabelle Chiedere perdono senza umiliarsi. Guida pratica, Paoline Editoriale Libri, 2008.)

Delo je prevedeno v več jezikov, obstajajo tudi druga odlična dela istega avtorja (Monbourquette Jean) o odpuščanju in samospoštovanju. V delih najdete veliko pretresljivih primerov o spravi in odpuščanju. Kultura, ki nas ne uči ne odpuščanja ne iskrenega opravičevanja Zato, da se znamo opravičiti ali prositi za odpuščanje na pravi način ali pa drugim odpuščati na pravi način, moramo opraviti kar dolgo pot. Gre namreč za sposobnost vračanja v izgubljeno dostojanstvo. Ta pot čaka tako krivca kot žrtev. Častno občutenje sebe namreč lahko izgubimo zato, ker nas kdo zlorabi, poniža ali zlomi, ali pa zato, ker to storimo komu drugemu. V tem procesu se zdravilno prečistijo mnoga naša zakoreninjena prepričanja, v katerih običajno živimo, dokler se nas ne dotaknejo hude izkušnje. Okrepijo pa se tudi naš čut za resnico, razumevanje nepopolnosti, velikodušnost in iskren vpogled vase, sposobnost občutenja drugega mimo osebnih zamer in sposobnost ocenjevanja sebe brez samozaničevanja in obupa. Ta proces nas usposobi, da zmoremo prehod od kulture krivde do kulture, ki vsakega človeka časti in rešuje, nas in našega bližnjega. Oglejmo si nekaj načinov, kako se ljudje opravičujemo, pa to ne pripelje nikamor. Avtorja jih navajata kar nekaj. Neresno opravičevanje Neobčuteno, površno vsakdanje opravičevanje vnaša nejasnost glede tega, kar res čutimo. Zamegli nam moralni čut, občutljivost za drugega in lastne meje. Banalizira nekaj resnega in vrednega spoštovanja. Opravičujmo se, če smo res prepričani, da smo zagrešili nekaj, česar ne želimo več ponoviti. Važno je vedeti, kaj smo delali in ob tem mislili, ni pa primerno, da se vedno in povsod preventivno »peremo« za vsak slučaj, vnaprej opravičujemo. S tem početjem se skriva prepričanje, da lahko nadaljujemo in da smo vnaprej oproščeni, saj imamo tehtne razloge. Prav tako ni primerno, da se opravičujemo, če je kdo razočaran zaradi tega, kar si je od nas pričakoval. Ni naša naloga, da koga zadovoljimo v njegovih pričakovanjih. Kvečjemu naj bi držali dano besedo, če nam uspe. Tudi opravičevanje v imenu družine ali skupnosti ni umestno. Prav je, da to pomembno dejanje prepričano opravi vsak zase v polni zavesti in svobodi. Za taka dejanja ni mogoče nikogar pooblastiti in tudi ne nikogar razbremeniti, ne moremo vzeti nase krivde namesto koga drugega. Taka dejanja (na primer kot predstavnik določenega naroda ...) lahko imajo le simbolično, zelo relativno vrednost. Nikoli ne moremo vedeti, koliko resnične soudeleženosti je za njimi in koliko ljudi res čuti, kar je bilo izraženo v njihovem imenu. Površno kesanje in izsiljeno kesanje Kadar hoče kdo na hitro pomesti z nelagodjem in ni pripravljen pogledati v globino ( kaj se je res zgodilo v njem, da ga je polomil), potem uporabi instant sistem. »Oprosti ... in zdaj s tem zaključiva!«. To ljudje naredijo, kadar hočejo rešiti svoj videz ... ter so nekako prisiljeni, da se javno opravičijo in rešijo svoj položaj. A v tem ni srca, to vidimo v naglici in odsotnosti čustev, ko poslušamo take izjave. V tako ravnanje vpeljujemo otroke, če jih silimo, da se nemudoma opravičijo ... ne da bi sploh razumeli in sploh kaj čutili v sebi in s svojo » žrtvijo«. To ni vzgoja za sočutje in odgovornost. Podobno deluje opravičilo z dodatki: »Žal mi je, a si me izzval.« »Bila sem nesramna, ti pa tudi.« Prevzeti odgovornost pomeni, da se ne ukvarjamo z deležem drugega, čeprav ga vidim. Ukvarjamo se s prepoznavanjem svojega deleža in ga obžalujemo, ker odgovarjamo le zase. Tudi obvezno in izsiljeno kesanje deluje podobno. Žrtev lahko izrazi svojo potrebo, svoje pričakovanje, da se bo krivec skesal, a ni mogoče izsiliti obžalovanja. Kar je obvezno ali izsiljeno, ne more biti iskreno in ni sad osebne preobrazbe. Žrtev pa ima vso pravico zahtevati pravično sojenje. Prisilno kesanje Prisilno kesanje je oblika samoponiževanja. Pod moro nenehnega občutenja svoje napačnosti se nekateri opravičujejo za vse: da pogosto telefonirajo, da preredko ne telefonirajo, da so kaj rekli ali pa ne, da so prišli, da niso prišli, da obstajajo ... Prisilno samoponiževanje seveda nima nobene zveze s sposobnostjo, da bi ločevali med dobrim in slabim, med resnico in lažjo, saj je vse, kar počnejo, lahko napačno. Njihova bolestna obzirnost pa skriva veliko agresivnost, zato nam ni prijetna in ne deluje kot toplina. Opravičevanje krivca, pripisovanje krivde sebi Nekateri ljudje so tako strti in nesposobni pokazati na odgovornost drugega, tako polni ponižanja, ki pa ne more biti izraženo, da skušajo pomiriti razdivjana čustva s tem, da krivca opravičijo. S tem nekako razveljavijo krivico, kajti drugi ni bil odgovoren, ni bil priseben, ni hotel, ni vedel ... Pripišejo si odgovornost, češ da so sami izzvali nasilje, dopustili prevaro, iskali nesrečo. Tako se ni treba ukvarjati s svojo zamero, jeza ni več upravičena, razočaranje nad drugim zdrsne v globino, opravičila ne pričakujemo. Žrtev se počuti krivo za stvari, ki so jih zagrešili drugi. Kesanje s samoponiževanjem »Nobenega razloga ni, da bi se tisti, ki prosi za odpuščanje, poniževal.« Tako pravita avtorja in to stališče se mi zdi zelo utemeljeno in etično. Grešnik se lahko pokesa iz srca samo iz svoje rešene človeške veličine, iz čistosti, v katero se je vrnil, iz rešenega dostojanstva. Kdor se ponižuje, dokazuje, da duhovno še ni ozdravljen in da še ni prestopil v dostojanstvo. Samo iz prevzema avtoritete nad svojim življenjem in vestjo se je mogoče kesati. Nihče nam ne more odpustiti namesto nas samih, nikomur ne moremo poveriti te avtoritete. To je prostor osebne vesti. »Važno je obžalovati dejanje, ne da bi prezirali sebe.« Odpor pred tem, da bi obžalovali Nekateri nočejo ničesar obžalovati, ker živijo v predstavi o svetu prevare, obvezne prekanjenosti in nasilja. »Ali naj pustim, da me požrejo? Zakaj naj bom boljši, če so vsi nepošteni?« Take igre opravičujejo vse in preprečujejo delovanje moralnega čuta. Prav isti ljudje pa imajo težnjo, da drugim pripisujejo odgovornost za lastne zmote, zato imamo z njimi opravka prav vsi in kar pogosto. Kadarkoli jim gre kaj narobe (in to se dogaja prav vsakomur izmed nas), nikoli nimajo pri tem nobene odgovornosti: grešni kozli so obvezno drugi, družba, svet ... Nesposobnost vpogleda v lastne pomanjkljivosti Tisti, ki se ne cenijo, si ne morejo priznati ničesar. Udarec je prehud za njihovo kilavo samospoštovanje. Ne morejo si privoščiti samokritike. Perfekcionist se zasovraži, ko zagleda svojo napako. Zelo hitro ga postane neznosno sram in strah. Pravzaprav so vse oblike hujše nevroze take, da človek ne zmore zdrave kritičnosti, saj takoj pade v samouničevalnost. Sovraštvo do sebe je tako močno, da se mora zatekati v slepila o tem, kako je pravičen in dober. Obup nad seboj Podobno velja za vse, ki mislijo, da so preveč napačni in izgubljeni, da bi jim lahko bilo odpuščeno. Vdali so se v svojo zavrženost. Mislijo, da si odpuščanja ne zaslužijo, zato zanj tudi ne prosijo. Oblastna in omračena vest Tudi oblastni ljudje se ne morejo opravičiti, ker je priznanje dejanje skromnosti. Kdor ljubi oblast, ne želi delovati kot zmotljiv človek, ne želi biti podoben vsem ostalim. Izpraševanje vesti moti njegov vzpon in njegovo moč nad ljudmi, zato se mu raje izogiba. Nekateri se ne skesajo tudi zato, ker bi morali popraviti storjeno krivico, in tega nočejo storiti. Če je čutijo, ni treba nič storiti. Tisti, ki hočejo samo dajati Tudi tisti, ki nočejo ničesar sprejeti od drugih, se ne morejo nikoli opravičiti in sprejeti, da jim kdo odpusti. Nočejo biti prepoznani v tem, kar so, nočejo biti potrebni ljubezni. Želijo čutiti, da ne potrebujejo ničesar in da lahko neizčrpno dajejo. Če pred seboj ne morejo biti izjemni, jih to zelo boli. Zato si ne dovolijo dojeti, da so do drugih kdaj krivični ali hladni, in tega tudi ne morejo priznati ter obžalovati. Seveda tudi ne morejo sprejeti toplega razumevanja: tisti, ki jim odpušča, razgalja njihovo nepopolnost. Strah, da nam ne bo odpuščeno Obžalovanje je nekaj, kar storimo zaradi sebe, zaradi potrebe po pravičnosti, ne pa zato, da bo drugi odpustili. Ko to dojamemo, nas neha biti strah, da nam ne bo odpuščeno. Pogoj za našo spravo s seboj ni to, kar bodo storili drugi. Nimamo moči, da bi vplivali na njihovo pripravljenost, da nam odpustijo. Zato lahko dosežemo, da nas ni strah tistih, ki nas bodo morda obsodili in zavrnili. Morda človek, ki smo ga žalili ali nepopravljivo prizadeli (na primer s smrtjo njegovih dragih) noče odpustiti, morda ne more. Pravico ima, da izbira, kaj storiti. Morda bomo zavrnjeni, a pred seboj bomo lahko rekli, da smo se potrudili in pokazali kesanje ter pripravljenost za poravnavo. Drugi nam lahko zameri do smrti, ne more pa zahtevati od nas, da se počutimo pogubljene in obupane brez njegovega odpuščanja.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: zanimivo


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...