Pojdi na glavno vsebino

Novi Glas: intervju ob izidu knjige Globine, ki so nas rodile

V tem intervjuju najdete nekaj mojih pogledov na starševstvo, zamejsko šolstvo in jezik.

Skozi vso knjigo se kot rdeča nit vije misel o vlogi ljubezni pri oblikovanju uravnovešene in zrele osebnosti.

Ljubezen je pravzaprav šele druga stopnja v odnosu med odraslim in otrokom. Najprej je potrebno doseči prvo stopnjo: pripravljenost, da se vživimo v bitje, ki je drugačno in ga ne poznamo. Ta pripravljenost mora biti pristna, iskrena, da lahko omogoči razumevanje in stik. Izjavljati, da hočemo otroka razumeti, še ne pomeni, da smo to pripravljeni storiti. Zato je pred ljubeznijo potrebna poštenost odraslega, ki se bliža otroku. Razumeti ni lahko zato, ker ni zastonj, saj ne gre samo za razmišljanje, za uporabo razuma. Otroka je mogoče razumeti samo s sočustvovanjem, torej pomeni razumeti predvsem čustvovati z otrokom in ob tem doživljati, kar je v njem. To pa ni vedno lahko, saj odrasli večkrat nočejo čutiti, kar čuti otrok. Večkrat nočejo odkriti, kaj ga muči, ker jim je to pretežko ali bi od njih zahtevalo preveč časa, preureditev življenja, odločilne korake, ki jih niso pripravljeni storiti. Ne morejo razumeti in zato tudi ne morejo ljubiti tako, kot otrok potrebuje. Zato se je potrebno najprej vprašati, ali smo pripravljeni odkriti, kar se skriva v otroku, ki bi ga radi imeli radi. Če je naša pripravljenost res velika in brezpogojna, potem se bo lahko razvila tudi ljubezen. Šele potem lahko poskušamo ljubiti, ne pa prej.

Kaj torej pomeni imeti otroka pravilno radi?

Prava ljubezen je že zaključek, zadnja postaja v odnosu, ki ga moramo gojiti zelo dolgo. Ljubezen je sad, ki ga lahko dočakamo, če je drevo prej doživelo svoje cvetenje, svoje zorenje, končno pa tudi svojo dopolnjenost in rodovitnost. A čisto na začetku odnosa je med nami in otrokom gola zemlja, v katero moramo vsaditi drevesce, ki še ni razvilo listov in še ne more dati sadu. Zvrstiti se morajo vsi letni časi odraščanja, preden lahko rečemo, da je med nami otrokom dozorela ljubezen, od katere bomo lahko srečni tako mi kot otrok. Ljubezen do otroka ni nekaj, kar moramo dati. Ljubezen je nekaj, kar moramo postati.

Že na začetku knjige poudarjate, da bi se morali odrasli spraševati, kako naj vplivamo nase, da bomo postali sposobni videti svojega otroka.

Ne gre torej toliko za otroka, gre za je vprašanje naše odrasle identitete. Če nam je izredno pomembno, da smo očetje ali matere, potem postane otrok vrednota. Skrb za otroka je torej šele posledica našega odnosa do lastnega življenja. Najprej si je zato potrebno odgovoriti, čemu živimo in kakšno mesto ima starševstvo v naši osebni usodi. Otrok ne more imeti središčne vloge v našem življenju, če intimno čutimo, da je v našem življenju kaj važnejšega kot materinstvo ali očetovstvo. Zaradi otroka se nihče ne spremeni.

Za to se je potrebno zavestno in nepreklicno odločiti, čutiti svojo opredelitev v globini svoje vesti, verjeti v odnos z otrokom z vsem svojim bistvom, verjeti vase kot starše.

Mnogi poudarjajo, da je pri vzgoji še posebno težko določati otroku meje. Danes je vprašanje avtoritete posebno pereče. Ali je mogoče doseči, da otrok uboga zlepa?

Postavljanje mej zahteva od odraslih predvsem, da znajo disciplinirati sami sebe. Kdor ne zna ukazati sebi, ne zna ukazati niti otroku in kdor ne zna ustaviti sebe, ne zna tega doseči niti pri otroku. Svoje šibke, popustljive ali neobvladane osebnosti ne moremo prikriti, otrok jo čuti in zato nas ne uboga. Otroci in mladi z izredno bistrovidnostjo takoj presodijo, koliko močna osebnost je njihov vzgojitelj. Zato ne ubogajo šibkih odraslih, pa naj ti tudi kričijo ali grozijo. Dobro vedo, da rogoviljenje ni izraz notranje moči. Otrok pravzaprav ni nič drugačen kot odrasli: tudi mi smo pripravljeni “ubogati” samo nadrejenega, ki ga spoštujemo in za katerega obenem vemo, da je sposoben in notranje močan. Nihče ne uboga slabičev, ki se repenčijo, vsi pa radi sprejmemo navodila tistih, za katere smo gotovi, da so pogumni, pošteni, odločni in obenem nenasilni. Naj dam primer. odrasli planinci se pustimo voditi po gorah, če je vodič zanesljiv, in pustimo se celo okregati, če vemo, da ima prav, ko se jezi , ker smo v skalah nepazljivi.... Tudi otroci prej ali slej prisluhnejo staršem, ki znajo “voditi v strmine”, čeprav ne gre vse gladko. A pri teh vprašanjih še najlaže ukrepamo, če pomislimo, kako sami doživljamo dobro in slabo avtoriteto.

Kaj je to - dobra avtoriteta?

Zdrav čut za avtoriteto ni podarjen nikomur. Starši si ga razvijamo v potu svojega obraza, iz dneva v dan. Otroci nas postopno začnejo spoštovati zato, ker delamo, kar govorimo, in govorimo, kar mislimo in čutimo. Ko dosežemo spoštovanje, je pot za postavljanje mej odprta. Tudi tu torej velja, da je uboganje šele druga stopnja. Prej je v ospredju občutenje notranje moči odraslega, njegove razumevajoče doslednosti. Avtoriteta je v bistvu posledica značajnosti odraslega, ki je kos svojim nalogam in ne beži pred odgovornostjo. To pa ne pomeni, da smo popolni in nezmotljivi.

Kdor je pozoren in občutljiv, začuti in prizna svojo stisko pri vzgoji. Čuti, da ne zmore storiti, kar bi rad, ali da je zmeden, neodločen, razdvojen. V tem primeru nam koristi, da se soočimo s stisko in da se odločamo iskreno in odgovorno. Glavno je, da ne bežimo, da se ne sprenevedamo, da ne iščemo krivcev, katerim bi naprtili svoje odgovornosti. Vse je mogoče rešiti, če smo iskreni sami s seboj. Vsi zgrešimo, saj smo ljudje in otroci morajo prej ali slej spoznati, da smo zmotljivi. Edina huda napaka, zaradi katere lahko izgubimo avtoriteto v vzgoji, pa je, da zaradi samoljubja, strahu ali površnosti zatiskamo oči.

To namreč pomeni, da smo otroka čustveno zapustili. Kadar starši zanikujejo dejstva, otrok razume, da je stiska za starše prevelika, da je celo oni ne zmorejo in da zato ni rešljiva. Kadar starši nočejo videti boleče resnice, je otrok tiho, a globoko obupan in sam. Če pa je težava zelo velika, a starši gledajo dejstvom v oči in držijo otroka za roko, je vse lažje in znosno. Avtoritete nikoli ne izgubimo, če le zmoremo pristnost, poštenost, ljubezen do resnice.

Že več let učite na liceju Slomšek v Trstu. Kako gledate na razmere, ki jih doživljate vsak dan?

Slovenska šola ima težave na različnih ravneh in čutimo jih tudi na naši šoli: upada znanje našega jezika, upadajo splošne delovne sposobnosti mladih, ki ne zmorejo več obremenitev, ki smo jih zmogli mi. Obenem so ti mladi polni novih potreb in tudi sposobnosti, tipičnih za naš čas, ki jih mi nismo imeli in jih še ne znamo usmerjati. Ob vsem tem narašča pritisk na šolo, saj bi morali mladi znati vedno več.

Vse to je mogoče reševati le s celovitim pristopom in daljnovidno. Še najprej je potrebno razumeti, kaj se dogaja, predvsem pa, kam to pelje, kajti drugače bomo vedno tekali za dogajanjem, namesto da bi ga usmerjali v dobro mladih in nas samih. Zato se zadnje čase na naši šoli pogovarjamo o nujnih spremembah na vseh ravneh: v programih, v didaktiki, v sodelovanju s starši in dijaki. Izobraževanje bo potrebno nastaviti drugače. Potrebno bo poglobiti odgovornost in ljubezen do jezika, izrazne sposobnosti, doživljanje umetnosti, veselje do razmišljanja, etično dozorevanje, vrednostno orientiranost. Zato smo na naši šoli sklenili, da jo bomo prenovili in v teku je delo v to smer. Potrebno bo uvajanje novih predmetov, novih kriterijev za ocenjevanje in načrtovanje tako skupnega didaktičnega dela kot popoldanskih pobud in posegov v prid družin.

V petih letih šolanja je mogoče delovati na marsikaj, ne le na dijakovo izobrazbo. To ne bo lahko, toda vredno je, da začnemo, saj nam ostaja drugače samo ena možnost: nemočno tarnanje nad mladino, šolstvom in družino. To pa vnaša v slovensko šolo jezo, obupovanje, utrujenost, žolčno medsebojno napadalnost, bežanje iz poklica in odgovornosti.

Ali danes starši pomagajo šoli pri vzgoji? V čem so danes težave v odnosih med šolo in družino?

Včasih je šola posredovala predvsem izobrazbo (čeprav so bili dobri šolniki vedno tudi dobri vzgojitelji), danes pa doživlja tudi velike vzgojne obremenitve. Družina je marsikje v stiski ali pa išče pomoč. V mnogih primerih starši enostavno obupajo in nehajo vzgajati. Profesorji ne moremo reči: to ni naša stvar. Trpljenje mladih, njihovo neodgovorno uničevanje lastnega življenja, beg pred realnostjo … vse to je tudi naša stvar. Predvsem je potrebno opažati, kar ne gre, kajti včasih je že to veliko. Staršem, ki obupujejo, je potrebno pomagati, če seveda hočejo, da spet vzamejo nase svoje pravice in dolžnosti in odkrijejo, da živijo bolje in bolj mirno, če sodelujejo s šolo pri vzgoji svojih otrok. V delovanje vsake šole je potrebno vnesti skrb za duševno zdravje mladih, kolikor seveda lahko pri tem sodelujemo kot šola. Tu ne mislim toliko na predavanja, mislim na dolgotrajno in globlje nastavljeno vzgojno delo, v katerem potem sodelujejo vse šolske komponente.

Potrebno pa je dodati, da ima šola pravico in dolžnost, da skrbi tudi za duševno zdravje vzgojiteljev.

Samoljuben, napadalen, zaničevalen ali prešibek šolnik ne more vpeljevati mladih v kulturo. Ne moremo storiti veliko, a lahko pazimo, da ne zanemarimo nobene možnosti in da ne dopuščamo nasilja in škodljive samovolje. S tem teptamo pravice otrok in mladih, ki niso dolžni prenašati vsakdanje napadalnosti ali vzgojne nesposobnosti svojih vzgojiteljev. Slab šolnik namreč doseže, da mladi zasovražijo njegov predmet in včasih celo šolo kot tako, to pa je za našo majhno zamejsko skupnost škoda, ki si je ne moremo privoščiti.

Vaše najnovejše delo vseskozi odraža veliko skrb za jezik. Čeprav je snov zahtevna, jo znate zelo jasno in razumljivo podajati. Kakšen je Vaš odnos do jezika?

Jezik je sredstvo, s katerim vsak od nas izreka svojo vsebino. Jezikovna revščina kaže na obubožanost naše osebnosti na vsaj dveh ravneh: nimamo ustvarjalne vsebine, ki bi jo lahko izrazili, obenem pa nimamo sredstev, da bi karkoli povedali dovršeno. Za dober jezik je potrebno gradivo in glavno gradivo je vse, kar doživimo. Površen, brezčuten ali plitev človek ne more imeti dobrega jezika v polnem pomenu besede, ker nima gradiva za bogato vsebino. Jezik brez ustvarjalne moči, brez miselne moči, brez duhovne moči je lahko tudi brezhiben, a ostaja brez vrednosti za kulturni razvoj posameznika in naroda. Z jezikom si zamišljamo prihodnost in s plitvim jezikom, polnim obrabljenih fraz, si lahko zamišljamo samo klavrno prihodnost.

Danes hitro govorimo, bliskovito sporočamo, ni časa, da bi razmislili o vsem, kar izrečemo...

Za dober jezik je nujno potrebno domišljeno sestavljati svoja sporočila. Da to lahko storimo, moramo veliko premišljevati, to pa zahteva čas, tišino in molk. V vsakdanjem življenju se je potrebno vračati v mir, najti v sebi čas in prostor za tišino, v kateri lahko izzveni vse doživeto. Vse, kar smo slišali, videli, brali, povedali... ostaja nakopičen in v bistvu nekvaliteten zvarek hipnega dogajanja, približnih sodb, bežnih stikov in opravil, dokler tega ne pregledamo in prečistimo v svoji zavesti. Tudi kultura lahko postane navlaka, če nikoli ne najdemo trenutka, v katerem se naval zunanjih vtisov ustavi in izčisti v ognju kritičnega ozaveščanja. Dober stavek lahko izrečemo šele potem, ko smo domislili, kar imamo povedati, zajeli iz bogate vsebine in z ustvarjalnim naporom končno tudi dosegli, da se je vse razpostavilo v sporočilo, ki razvija tako nas kot druge. Jezik nas tudi spreminja: zaradi skrbi za jezik postajamo odgovornejši in plemenitejši, z malomarnostjo pa človeško obubožamo in se vsak dan na novo praznimo.

Tudi zato mora danes kultura v šoli začeti delovati bolj v globino kot v širino. Na iste vsebine se je potrebno vračati, jih obdelati pri vseh predmetih, jih poosebiti. Tako dijak besede spozna, a jih obenem tudi premisli, doživi, prevzame kot posameznik, ki ve, kaj govori in čemu. Razvijati je potrebno osebno dozorevanje posameznika ob učenju jezika. Vseživljenjsko učenje jezika mora postati obzorje vsakega člana naše skupnosti, središčna vrednota v naši sredi.

Dejstvo je, da znanje jezika med mladino upada...

Ne le jaz, tudi mnogi kolegi opažajo, da znajo danes dijaki večinoma povedati manj kot včasih in da je besedni zaklad vse revnejši. Jezik danes izpodrivajo in nadomeščajo slike, podobe.. Stavki so vse krajši in preprostejši, da ne govorim o slovnici in pravopisu. Zanimanje za jezik upada tudi zato, ker jezik izgublja svoje mesto v družbenem organizmu, torej je potrebno v šolah na novo ovrednotiti kulturo besede, ker ta zavest ni več dovolj razvita.

Toda tega vprašanja ni mogoče rešiti s tem, da nalagamo več branja, gnjavimo s slovnico, grozimo in kritiziramo. Potrebno je veliko dela na mnogih ravneh, veliko dela za jezik, a ne smemo pozabiti, da na primer otrok vzljubi samo, kar je veselo, pisano, igrivo, privlačno. Slovenščina v šoli je v glavnem manj priljubljena od italijanščine in to nam ne pomaga razvijati znanja jezika. Če se otrok uči z odporom, hitro pozabi. Lahko pa pridobi enakovredno znanje z veseljem, pa čeprav se bo moral truditi. Nočem torej reči, da bi morali popuščati, toda slovenski jezik je potrebno učiti tako privlačno, kot na primer učijo angleščino na osnovni šoli, tega pa v naši slovenski kulturni tradiciji ni. Vse je nekam preveč slovesno in moreče in zato za otroka neučinkovito. Premalo je veselja in ljubezni, preveč strahu in resnobe. Otroci in dijaki morajo jezik spoštovati, a obenem je nujno, da vnesemo v poučevanje slovenščine več čustev, več igre, več presenečenj, več čarobnega...

Kakšna je naša kultura vzgoje v zamejstvu? Na kaj pripravljamo svoje otroke v šolah?

Vsaka skupnost pripravlja svoje otroke na tisto, kar misli, da jih čaka v življenju. Če misli, da je življenje bojevanje, jih oboroži in uči, da stiskajo zobe, če misli, da je življenje sejanje, jih pripravlja, da bodo sejalci. Zdi se mi, da smo v zadnjih letih zazrti predvsem v dokazovanje, da nas ne bo konec, to pa ne omogoča sproščenega, zaupljivega dela za srečno prihodnost.

Preveč se bojimo, velika večina naših potez je porojena iz strahu, da bi ne izgubili tega, kar še imamo. Morali bi verjeti, da imamo lahko več in to graditi, morali bi upati in ljubiti. Poglejmo malega otroka, ki se igra, kako je poln zaupanja v svoje početje, očaran od življenja... Mi pa živimo v bolezenski meglici, iz katere ne znamo stopiti, pa bi jo lahko odpihnili brez posebne muke. Bolj moramo zaupati vase, v svojo življenjsko moč. Prav to je sporočilo moje knjige.

Tudi zamejski Slovenci smo lahko srečna skupnost. Sposobnost za osrečujoče življenje ni odvisna od tega, koliko nas je, temveč izključno od tega, koliko hočemo biti sončno živi.
Kdor bolj ljubi in si več upa, tisti reši svoje življenje.


Oznake: intervju

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...