Pojdi na glavno vsebino

Nove sposobnosti za nove čase

Nove sposobnosti za nove čase

V kratkem pogovoru z učiteljico, ki jo zelo cenim, sem začutila, kje smo najbolj bosi.

Povedala mi je, da je po njenem mnenju danes najpomembnejše znati vzpostaviti odnos s starši in doseči, da učitelja podpirajo ali da vsaj ne delajo proti njemu. Ker jo poznam, vem, da je ena redkih, ki ji to uspeva. Ne samo, da je odlična učiteljica, zelo ji je jasno, da brez staršev ne more nič narediti za otroke. Bila se je pripravljena tega učiti. A povedala mi je tudi, da se večina učiteljev ni pripravljena učiti dialoga, raje se jezijo na starše in kopičijo napetost. In da najmlajšim učiteljicam pogosto manjka skromnost, sposobnost, da bi opažale, kako komunicirajo, in volja do učenja komunikacije.

Starši in učitelji imamo danes nove težave, ki jim še nismo kos ne eni ne drugi. Namesto da bi se povezali v dobro otrok - so na dnevnem redu spopadi in medsebojno očitanje. V tem zapisu se bom na kratko ustavila pri učiteljih.

Iz lastne izkušnje vem, da lahko objest, slepota in nasilje mnogih staršev spravijo iz ravnotežja še tako potrpežljivega in sposobnega vzgojitelja. A učitelji nimamo izbire. Brez dialoga smo nemočni in oškodujemo otroka. Otrok, ki se znajde v križnem ognju, se ne more razvijati. Starši pogosto niso pripravljeni razmišljati o svoji vzgoji, vsaka pripomba je lahko razlog za užaljenost in napadalne odzive. Zato je dialog nekaj, kar moramo znati izpeljati zaradi sebe, saj smo navadno mi tisti, ki bodo največ trpeli, če ne bomo znali upravljati odnosov.

Za dialog s starši se je potrebno usposobiti. To je kot učenje kitajščine. Zahtevno. Traja in traja. Nujna je vaja. Pogosto se zatakne. Potreben je mentor, potrebno je preverjanje. Veliko veščin je potrebno razviti: razumeti, kako drugi čuti, se približati, pridobiti zaupanje, vztrajati, ne nasedati provokacijam, držati na vajetih tako strah kot jezo, držati smer, se krepiti, upravljati predah, najti in dati podporo. Seveda, učitelj se lahko vpraša: »Ali nisem tu zato, da učim? Komu na čast naj se ukvarjam s starši?« Odgovor je žal preprost in trd: če nočemo trpeti in se mučiti z neuspehom in grenkobo, je edina pot usposabljanje za odnose, tudi in zlasti za najtežje odnose. Ali bomo poskrbeli za to - ali pa nas čakajo muke in stiske, ki načenjajo zdravje in samospoštovanje. Nihče tega ne more narediti namesto nas.

Pogosto ravnatelji opažajo, kako se odnosi zaostrujejo, a prave jasnosti o dolgotrajnosti in globini zdravljenja teh procesov še ni. Vodje pogosto želijo uspehe, uveljavitev šole, hitro osvojene cilje, projekte z jasnim učinkom. Usposobljenost za odnose pa je zahtevnejša od vseh izpitov, ki jih je kdaj kdo polagal na fakulteti. Kajti ko vse bistveno veš, se šele začenja drugi del: praksa in usposabljanje v živo, na lastni koži. Pogosto tudi ravnatelji sami ne obvladajo dialoga in sporazumevanja s svojim kolektivom in se ga nikioli niso res učili. Zato jim to ne more biti prioriteta.

Dobro se zavedam, da je družbeni vpliv na kakovost šol izjemno velik in z mnogih vidikov destruktiven. To sodi na področje družbene kritike. V tem zapisu govorim samo o tem, kaj lahko vsak učitelj vsak že tu in zdaj naredi za kakovost svojega vsakdana. Izgubljene avtoritete učiteljem ne more vrniti ministrstvo, ravnatelj, javno mnenje. To je plezanje na goro, vzpon, ki ga vsak lahko opravi le sam. Seveda je na tej poti lepo imeti ob sebi še druge in najlepše je, če se več učiteljev na isti šoli poveze v skupnost z istim ciljem. A če tega ni, lahko kljub vsemu tudi vsak posameznik ustvari svoj slog dela, v katerem bo znal ubraniti svoje dostojanstvo in se povezati s starši.

Iskati krivce, tožiti nad novimi časi, bežati v apatijo in obolevati ... ali res nismo vredni česa boljšega? Danes imamo na voljo mnoga orodja, to je naša prednost. Lahko zaživimo in se počutimo dobro ob svojem delu - pa čeprav smo učitelji v družbi, ki ne ceni skromnosti, vzgojnega dela, poglobljenosti, kulturnih dobrin. A pogoj za naše boljše počutje je, da skromno opazimo, česa v odnosih ne znamo izpeljati, in si vzamemo k srcu kakovost svojega poklicnega življenja s tega vidika. Nam samim je poverjena skrb za naše duševno in telesno zdravje. Bodimo varuhi tega, v kar verjamemo, in pogumni raziskovalci tega, česar ne znamo. Priznati svojo neusposobljenost je dokaz veličine, ne sramota. Pomeni, da zmoremo resnico o svojih potrebah in mejah in s tem se začne tisto, kar nas oživlja: veselje do življenja na delu.

Že večkrat je bilo dokazano, da je največ človekove sreče in nesreče odvisne od odnosov. Vemo, da je za družinsko srečo ključna kakovost odnosov in ne to, koliko dobrin pridobimo za otroke in koliko lahko razkazujemo svoje uspehe. Tudi v šolstvu velja podobno: ključno je, kakšno vzdušje vlada v šoli. Tega ne ustvarijo ne računalniki ne nobena tehnologija.

To ustvarijo samo ljudje, ki znajo živeti skupaj.


Oznake: osebna rast šolstvo odnosi

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...