Pojdi na glavno vsebino

NIZKI UDARCI

Ena zahtevnejših in najkoristnejših veščin je odziv na nizke udarce.

Nizek udarec pomeni, da kdo s prijaznim obrazom, zaupljivo reče (ali stori) kaj, kar nam v hipu ustvari občutek, da smo napačni, zlagani, nesposobni, umazani, podli. Če mu rečemo, da nas je prizadel ali užalil, bo zanikal. On ni mislil nič tako hudega in zato se z razprtimi očmi čudi, kako smo lahko prizadeti, ko pa nam hoče samo dobro ... Preprosta, jasna napadalnost je drugačna, dojemamo jo kot odprto, iskreno sovražnost. Morda gre za divji naskok, ki se ga hudo prestrašimo. Toda naš organizem zelo hitro prepozna tako nevarnost. Čutimo, da se moramo braniti, da imamo to pravico (seveda pod pogojem, da nam občutka samoobrambe niso povsem pobili in da mora šele vstati od mrtvih ...) Tu pa je strup premešan s sladkorjem. Nizek udarec je veliko hujša zadeva zato, ker ni pričakovan in ker oseba, ki ga izvaja, to počne v rokavicah. Nanj nismo pripravljeni, ker ne prihaja kot napad. Stisnemo mehko roko in v njej je strupen pik, ki nas omrtviči. Prihaja kot pomoč, nasvet, predlog ali pravična kritika, a mi začutimo nož v hrbet. Ti ljudje niso nizkotni vsak hip in povsod, tako nastopijo le včasih in prav zato nas presenetijo, dokler na razumemo, s kom imamo opravka. Včasih so ljubeznivi in celo velikodušni, a večinoma se sploh ne zavedajo, kako prekipevajo od sovražnosti in da nujno rabijo občasne ventile in dežurno žrtev. O sebi mislijo, da so dobromisleči in da vedno delujejo iz plemenitega nagiba, ker nas želijo izboljšati in nam odpreti oči glede tega, kdo v resnici smo. Na varnem smo le, če poznamo resnico o sebi, če si ničesar ne prekrivamo in zato vemo, katere kritike so upravičene, katere pa ne. Ko nam je to jasno (in včasih so potrebna leta samospoznavanja v odnosih ...), lahko brez težav prepoznamo nizki udarec. Ko prileti, se bliskovito zapremo v svoj oklep. Vemo, kaj veljamo, poznamo svojo veličino in svoje sence in noben napad ne premakne te jasno zarisane meje. Sami odločamo, katere kritike so vredne upoštevanja, in nobena ne ruši našega samospoštovanja. Sprejeti nizke udarce odprtih rok pomeni zanikati svojo vest, svojo resnico in njeno avtoriteto. Pomeni, da si še ne upamo odgovorno določiti, kdo smo zares, in za tem stati. Ščita ne dvigamo, ker si še ne dajemo te pravice. Kdo naj nam jo podari? Koga čakamo? Osebni ščit razpre le lastna sijoča vest. Boleči nizki udarci natančno nakazujejo, kaj moramo še narediti zase, da bomo zanesljivi varuhi svoje nepopolne, a svete sredine. Odgovorna samozaščita je bistvena. Omogoča nam, da znamo razlikovati kritično resnico, ki nas gradi, od nizkih podtikanj, ki nas rušijo.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...