Pojdi na glavno vsebino

Nimaš kaj izgubiti

Šele ko potrka na vrata smrt, si nekateri upajo narediti kaj iz srca. Kaj, če bi to storili kar zdaj?

V pogovoru s prijatelji je prišlo na dan, da si največkrat upamo slediti svoji spontanosti šele tedaj, ko mislimo, da nimamo več kaj izgubiti. Navadno je treba začutiti najgloblji obup, da v sebi rečemo, storimo … ali sploh pomislimo kaj zelo resničnega. Šele ko začutimo, kako se življenje odmika in neustavljivo polzi iz naših rok, se prebudi živa želja: ŽIVETI ZARES, PRISTNO vsaj za en zadnji hip!

Toda to željo lahko prebudimo že prej, če se nehamo skrivati za svojo prirejeno samopodobo. Nismo tako ubogi in nemočni, kot mislimo. Zaživeti zares pomeni, da se odpravimo odkrivat moč, skrito v naši prvinski in zanikani naravi. Rodimo se z darovi, ki so primerni za našo naravo. Če čutimo, da nismo na višini svojih želja, to pomeni le, da nismo zvesti svoji naravi. Vsako živo bitje je opremljeno s tem, kar mu pomaga preživeti. Želva ima oklep, ktel krila, riba dihalni sistem za vodo. Dokler ne vem, kakšna je moja narava, mi tudi podarjena oprema ne bo mar. Če imam cilje, s katerimi delam silo svoji naravi, sem seveda brez moči. Če se vrnem v način življenja, ki mi res leži, se moja moč vrne in kot po čudežu oživim.

Kako se to pravzaprav začne?

Najprej to pomeni, da sebe prepoznam kot bitje globokih občutkov. Končno obrnem pozornost vase in začnem opažat,i kar res čutim. Veliko veselje, veliko žalost, veliko navdušenje, veliko jezo … karkoli pač je v meni zdaj. In nato je treba začutiti, kam me to kliče. Če sledim sili življenja, ki v meni išče izhod in uresničenje, ugotovim, da me vodi v neko dejanje, ki me oživlja.

Preboj spontanosti je morda prvi dosežek tega premika. Začutim, da bi kaj rada naredila ali ne … in to tudi nemudoma storim ali določim čas in kraj, ko bo izpeljano. Želim leči za pet minut? Želim koga videti, poklicati, mu pisati? Si zaželim na zrak za hip? Želim vprašati nekaj iz srca? Želim nekaj globokega povedati brez strahu, kakšen bo odziv? Želim biti čisto in preprosto, kar sem, vsaj ta trenutek tu z vami?

Ko začnemo živeti, kot da nimamo kaj izgubiti, ne postanemo grobi, egoistični in nevarni zase in druge, kot nekateri takoj začutijo, ko pomislijo na sprostitev svoje pristnosti. Nevarni in egoistični smo le, ko sebe ne čutimo.

V spontanosti pride na dan naša narava. Brez olepšav, a tudi brez pogršane in sramotne podobe, ki se je bojimo. Nič, kar je resnično in naravno v nas, ni grdo. Predvsem pa v svojem naravnem stanju najdemo tiste, ki so nam lahko blizu, ker vse naše bitje sporoča, kaj je za nas bistveno in kakšne sopotnike lahko obdarimo in potrebujemo. Vsi ideali izginejo, ostane le to, kar resnično smo, zmoremo in želimo biti iz srca, zdaj.

Ja, ničesar ne moremo izgubiti, kar bi škodovalo naši izpolnjenosti, ko si upamo zaživeti. Ko postanemo pristni, v svet končno oddamo prava sporočila. In prišlo bo do nas, kar je naše in nam zato pripada.

Naj torej svet vidi, kdo sem, da mi pošlje izkušnje in ljudi po moji meri. In da lahko začnem ljubiti po svoji naravi in brez muke, kot ptica, ki odpre krila, ko se znajde v svojem elementu.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...