Pojdi na glavno vsebino

Ni treba, da najprej razumem

Vsi smo se šolali in se tam naučili, kako pomembno je vse razumeti za odlično oceno. Potem smo odrasli in zdaj verjamemo, da je treba svoje težave razumeti, da bodo rešene.

To je nevarna past. Tuhtanje, zakaj smo taki, kot smo, nam lahko prinese poznavanje sebe, a še ne pomeni, da se bo zaradi razumevanja kar sama od sebe pojavila moč, da kaj storimo. Alkoholik lahko ve, zakaj je začel piti in zakaj nadaljuje, a to mu ne pomaga, da bi se odvadil. . Veliko bolj učinkovito je raziskovanje sedanjih možnosti za spremembo. Premalo tuhtamo, kaj vse lahko vsak dan naredimo novega. Zadnje čase je raziskovanje sebe že kar modno početje. Vsi znamo veliko povedati o tem, zakaj je kaj narobe z nami. Veliko manj pa znamo povedati, kaj je možno že danes storiti drugače. Poglabljanje vase lahko postane samoprevara. Res, včasih je potrebno dojeti, kaj se nam dogaja. Ničesar ne moremo storiti, dokler vsaj malo ne razumemo, za kaj gre. Naš um zahteva odgovore in je lačen pojasnil in utemeljitev, hoče vedeti, zakaj je treba kaj spremeniti. Toda potreben je tudi naslednji korak. Navado, ki nas muči, je treba prekiniti takoj, ko se ponudi možnost. Ta pa se vedno pojavi veliko prej, kot so nam jasne vse okoliščine, zaradi katerih smo padli vanjo. Primer: najprej je nujno nehati hoditi na obisk k osebi, ki nas ruši. Šele potem lahko ugotavljamo, zakaj je bilo težko pretrgati stik. Šele izpeljani korak nam vlije potrebno notranjo moč, da lahko suvereno razmišljamo o tem, ali nas res potrebuje, kot sama trdi ... Vsi se obotavljamo. To je naravno, saj ne vemo, kaj nas čaka, ne vemo, kaj bomo sprožili. Ne vemo, ali bomo kos novemu položaju. Bistveno je, da si strah priznamo in da prepoznamo svoje omahovanje. Resnica nam daje verodostojne informacije o našem realnem stanju. Jasno nam nakaže, kje smo potrebni okrepitve, zanesljivo nas vodi v iskanje primerne taktike glede na naše sposobnosti. Pogosto pa srečujemo ljudi, ki zatrjujejo, kako zelo so se na tem ali onem tečaju spremenili, kako jih ta ali ona knjiga razsvetlila, pa je očitno, da so ostali na istem. Skratka, bolje je storiti neznatno dejanje v novo smer kot prebrati še eno knjigo več o osebni rasti. Knjige, delavnice in terapije so sredstva, ne cilj. Iz nesreče in samoprevare ne pridemo s tuhtanjem, premlevanjem in prenapetim učenjem, ampak z drobnimi dejanji. Raje raziskujmo ob postopnih poskusih, ki nam odkrivajo naše možnosti, raje ljubeče vadimo, kar malega in novega zmoremo, in se potrpežljivo soočajmo z nemirom, ki ga to prinaša. Zato ne rečem stavka, ki se mi vsiljuje ... in opazujem svoje občutke. Zadržim nagon po pospravljanju in raje pokličem koga, ki ga nisem že dolgo, pa mi je dragocen ... in opazujem svoje občutke. Ne rečem, da vem, ko čutim, da mi ni jasno ... in opazujem svoje občutke. Namesto ponavljanja začnem z raziskovanjem. Kar poskusim danes novega in drugačnega, spreminja moj svet. Zato je dobro imeti svoje svetle, dobre načrte za vsak dan, svojo svetlo točko, v kateri bomo vsak dan naredili kaj drugačnega od vsega, kar prihaja iz večno enake preteklosti. Morda samo to, da bomo porabili pet minut za misel na vse, kar nam je dragoceno, na bistveno in vredno vse ljubezni. Če tega nikoli nismo redno počeli in če v tem vztrajamo, je to začetek novega življenja. Nesrečne misli se ne preobrazijo tako, da se z njimi borimo. Preobrazijo se tako, da vsak dan storimo neko novo, konkretno malenkost, ki jim jemlje življenjski prostor. Čez leta ali nikoli pa bomo razumeli, zakaj je bila ključna.

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...