Pojdi na glavno vsebino

Ni še dovolj ...

Ni še dovolj ...

Kdaj bo dovolj? Kdaj bomo rekli, da smo naredili dovolj, da smo srečni in ponosni nase?

Pošteno poglejmo vase: nikoli ni dovolj. Vedno kaj manjka. Če je zdaj kaj čudovito, pa včeraj ni bilo. Ali pa bo jutri že premalo. Danes mi je to delo krasno uspelo, a mesece in leta mi ni. In kdove, kako mi bo šlo jutri. AH.

Res smo izjemno nadarjeni, da si pokvarimo vsako veselje. Da zavijemo vrat vsakemu novorojenemu piščetu, ki se je izleglo iz srčne zavzetosti. Po njem!

Veselja nad svojimi dosežki se je potrebno zavzeto učiti, da sploh lahko sebi naklonimo kakšno lepo misel, podporno priznanje, zavest, da lahko računamo vase. Kot da nekje vedno tiči rabelj, ki hoče sekati glave vsaki mali ptici, ki je zapela, sliši svojo pesem in se je veseli.

Ko opazujemo ljudi, vsi lahko vidimo ta nagon po omejevanju navdušenja, kot da moramo vsi zapreti oči, kadar za hip doživimo, da smo lepi, dobri ali uspešni.

NAJ BO KDAJ DOVOLJ ZA RADOST. Uživajmo tistih pet minut, ko veselje traja, spustimo vase sonce, da se razlije in nas praznično razživi, kajti življenje nas je obdarilo. In pozabimo na včeraj in jutri, da ZDAJ lahko pokaže vse, kar je prinesel za nas seboj!

Naj bo dovolj, ko mi uspe lep pogovor, mirna pot, topel dotik, majhen korak v pravo smer, mirna ura bližine s kom, ki ga razumemo, tiho uživanje nad opravljenim delom, ki nas je veliko stalo, preprečena nesreča, dobra beseda, ki smo jo znali podariti ljubemu prijatelju.

NAJ BO DOVOLJ, ker nam to odpira srce in utira pot veselju, da nas bo tudi jutri lahko obiskalo. Srce se hrani od veselja, ljubezen se hrani od veselja, vse dobro sveta se hrani od tega, da se človek veseli dobrega, ki živi v njem in se je razodelo.

Ne pobijajmo radostnega otroka v sebi.

Vsak hip, ko se iskreno razveselimo sebe, oddajamo v svet milost ljubljenih.


Oznake: osebna rast veselje nad seboj

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...