Pojdi na glavno vsebino

Ni lenoba

Ni lenoba

Ne recite, da ste leni. Za nekaj močnejšega gre.

Včasih se nam ne da speljati, kar smo si zamislili z velikim navdušenjem. Vstati zgodaj. Kupiti nekaj koristnega, kar pa zahteva nekaj poti in iskanja. Nameniti sebi pol ure počitka in zato odločno prej končati z delom ... Se pripraviti na zahteven pogovor in oditi tja. Potem pa gre to v nič. Vam to zveni domače?

Ne gre za neodločnost. Ne gre (samo) za strah in zavest svoje neopremljenosti. Ne gre za cincanje. Ne gre za lenobo. Ne gre za trdovratnost starih navad. Bistvo je drugje. Drža žrtve nam je šla pod kožo, kjer deluje mogočno in oblastno.

Najbolje se znajdemo, če sebe doživljamo kot tistega, ki ne more, ne zna, ni pripravljen ... in je kronično plen svoje nesrečne narave. Zatečemo se v prepričanje, da za nas pač ni možno. A nihče ni nesrečne narave. Narava vsakega človeka je povezana z njegovo enkratnostjo, s posebnimi darovi, ki imajo vsi isti cilj: reševati polnost našega življenja, prebujati vitalnost in moč za razvoj. Ta težnja je enako močna kot drža žrtve. Zdaj se ruvata. Katera bo zmagala? Ne bo šlo, dvoboji nas ustavijo.

Če torej ne delamo tega, kar dobro vemo, da nam pomaga, potem si je najbolje priznati, da nam je drža žrtve blizu in še vedno pomembna. Pomembnejša od dobrega počutja in samospoštovanja. Zakaj? To je lepo vprašanje. Odgovorimo si, kaj imamo od te drže, opazujmo jo, in se bo razodela ... ter izgubila moč, umaknila. Ta drža namreč polno in uspešno deluje le, dokler je ne pogledamo iz oči v oči. Dokler ne pomislimo, kako bi se po malem opremili za to zahtevno osvobajanje odnosa z mogočnim nasprotnikom. V jasnem soočenju in našem zavedanju izgubi svojo popolno oblast nad nami in mora malo popustiti. In enkrat tudi lahko zmagamo, če se podamo v ta načrt z vero in ljubeznijo.

Poskusite in preverite.


Oznake: notranja rast neodločnost lenoba žrtev

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...