Pojdi na glavno vsebino

Nežnost in učinkovitost

Pred časom so me na Koroškem ob predavanju o nežnosti v ženskah in družbi v krajšem intervjuju vprašali marsikaj zanimivega. Tu spodaj so nekoliko preoblikovani odgovori.

Kako najlažje dosežemo socialno bitje človeka, tujega in bližnjega?

Najprej se je treba odpreti in pustiti dotakniti. Drugi bo nedostopen, če smo sami nedotakljivi. Potem naj ne bi imeli svojih namenov z njim, ciljev, saj  drugi ni  tu zato, da postane orodje za naše načrte. Pravi odnos je zastonj in cilj odnosa je  bližina. Naloge in zadolžitve sodijo v službena razmerja, za katera smo plačani, ne pa v odnose. Bistveno je dati drugemu pomen kot sočloveku. Lahko sodelujemo v skupnih pobudah in delu, toda cilj vsegam kar ljudje delamo, naj bi bil  še najprej ta, da se vsi počutijo ovrednoteni in da negujemo pristne stike.

Je kritika tisti mehanizem v vzgoji, ki obeta uspeh, ali so drugi pristopi obetavnejši in pametnejši?

Kritika ne pomaga nikomur, če ga le opozorimo na tisto, kar ne gre. Za razvoj rabimo čim več besed o tem, kje smo močni, kaj je v redu, na čem graditi. Iz svojih izkušenj sem dojela, da ljubezen ne rabi kritičnosti. Otrok manj zna kot odrasli, mladi tudi, vedno so stopnjo nižje od odraslih glede moči in sredstev,  potrebni so predvsem podpore in vere vase, v drugega, v življenje. Kar ne gre, lahko povemo tako, da se obrnemo v skupni cilj, ki nas  povezuje. Gre za to, da z otrokom iščemo, kar je ljubo nam in njemu.

Doma ste ob marsičem še drugem v psihologiji, družboslovju in v poeziji. Katera so vaša glavna sporočila kot pedagoginja, avtorica in predavateljica, ki ji pogosto prisluhnemo tudi na Koroškem?

Glavno, kar želim posredovati, je važnost odnosov, zavest, da smo tako zelo odvisni drug od drugega, tako potrebni podpore in poslušanja. Brez tega hiramo, padamo v osamljenost in sterilno trpljenje. Ustvarjeni smo za življenje v skupnosti, za izražanje in objem.  Veliko delamo za narodov blagor, pogosto pa manjkajo  prisrčnost, toplina, globoko spoštovanje notranjega sveta in nega potreb vsakogar od nas. Ranljivi smo in nimamo samo kulturnih ali duhovnih potreb. Še najbolj smo lačni vsakdanje  človečnosti, ki edina res gradi zdravo družbo in narod. 

Se v sodobnem svetu, sodobni družbi izgubljamo v površnosti? Smo izgubili posluh in čut za sočloveka, moža, ženo, otroka, za njegove želje, potrebe, stiske?

Verjetno tega nikoli ni bilo prav veliko. Včasih smo biti trdi ali gluhi zato, ker so ljudi uničevale revščina, vojna, okrutne razmere. Ni bilo časa in možnosti za sočutje, nežnost in dialog. Nikoli ni bilo dobrih starih časov, zgodovina otroštva in žensk je to že zdavnaj dokazala. Danes smo sebični in odtujeno iz drugih razlogov, vsaka doba ima pač svoje pasti.

Nežnost je bila tista osrednja beseda, ki ste o njej spregovorili prejšnjo soboto na predavanju v Celovcu na povabilo Katoliškega ženskega gibanja. Kaj je nežnost in kaj nežnost ni?

Nežnost je pretanjen posluh za vse tisto v človeku, naravi in sebi, kar neguje življenje, tolaži in podpira rast. Nežen je lahko občuten dotik, topel in globok pogled, ki zna počakati, nežen je lahko molk, nežnost je opravičilo, ki ga izrečem iz srca. Nežnost je to, da kuham, pospravljam, hodim, pišem, vozim, sadim .... a vse  z občutkom, s posluhom za vse, kar se dogaja, in  da vedno varujem življenje v sebi in drugem. Nežnost je skromna, ker se zaveda, kako malo zna in koliko je skrivnosti okrog nas. Nežnost je način, kako se dotikamo življenja - je pazljivo, sočutno, modro ravnanje.

Samo zelo močne ženske so lahko resnično nežne, ste dejali na predavanju. Kdaj je ženska resnično zelo močna in kdaj ni?

Moč je v tem, da si upam čutiti vse, kar se dogaja, in da ne bežim pred resnico. To je začetek vsega. Potem se lahko na to, kar dojamem,  odzovem zbrano, nežno in z željo, da izpeljujem svoj odgovor na razmere potrpežljivo, odločena za zvesto delo, pa naj traja, kolikor hoče.

Moč je tudi v vztrajnosti, v zvestobi, v nepopustljivi hoji za željo, v katero verjamem, da je upravičena.

Kaj je pomebno, kar lahko prispevamo – moški in ženske, mladi in stari – v medsebojnih dotikih, da bo v ljudeh vzklil in rasel občutek notranjega zadovoljstva, sreče?

Važno se mi zdi, da sebi in drugemo damo čutiti, kako dragocena so naša življenja. Vsak je srečen, če ob drugih doživi, da je zanimiv, pomemben, vreden pozornosti, da ima kaj dati in da si želimo njegovega prispevka v našem življenju.

Kaj pomeni pravilna samovzgoja in kakšen naj bo odnos človeka do samega sebe?

Predstavljajmo si, koga bi izbrali, če bi si lahko plačali najboljšega pomočnika in svetovalca na svetu. Takega, ki bi nas opozarjal na vse, kar zmoremo, nas odvračal od vsega, kar nam škodi in nas šibi, nam odpiral oči za možnosti, ki jih ne vidimo, nam pomagal verjeti vase in nas spominjal na vse, kar imamo enkratnega in še neodkritega v sebi. Imamo ga v srcu, a navadno mu ne pustimo do besede. Samovzgoja pomeni le to, da ga zagledamo in mu prisluhnemo.

Skupna Evropa v nastajanju je predvsem velik mirovni projekt. Kaj lahko posameznik in majhna celica družina prispevata, da bo projekt uspel?

Samo kakovost družebenega življenja, v katerem je medosebna pravičnost vsakdanja praksa,  rodi mir. Premalo se tega zavedamo in premalo naredimo, da bi že v otroštvu ljudje pridobili izkušnje, ki bi jih pozitivno zaznamovale. . Evropa ima ogromno medkulturnih projektov za sodelovanje in porabi za to tudi velika sredstva, a  kot poznam dogajanje (morda nimam celotne slike), gre pogosto za načrte, ki  niso zastavljeni trajnostno. Že pred časom sem v daljšem eseju izrazila svoj temeljni pomislek: množica razdrobljenih, pa čeprav kakovostnih projektov, ni živa.  Živo  je samo, kar poteka tako kot življenje:  celostno in neprekinjeno. Potrebujemo vizije, ki jih potem uresničujejo cele generacije, da res kaj dosežemo, ker je sprememba predsodkov in stališč v človeku zelo zahteven proces, ki zahteva leta in leta dela in prenos iz generacije v generacijo.

Kot avtorica z utripajočo pesniško žilico ste sposobna bralcem in bralkam ponuditi uspešne psihološke knjige? Kaj je skrivnost poezije?

Resnico o človeku   je mogoče iskati in izražati le v jeziku, ki poveže znanost in umetnost. V to sem prepričana. Še več: umetnost je močnejša od znanosti, ko je treba izražati naš položaj in se odpirati v neznano. Poezija je na primer  nekaj, kar nas obišče in  prihaja iz prostora, ki ga ne oblvadujemo. Več ve, kot mi sami, hodi pred nami in kaže pot.  Ni je mogoče naročiti. Lahko jo le sprejemamo in zapišemo, ko se nam porodi, in ostajamo odprti za  njena sporočila, pripravljeni na učenje. Zato  skušam živeti tako, da  lahko poezija v meni najde svoj prostor, me naseli kot ptica, ki najde gnezdo. Vsi nosimo v sebi potrebo po lepoti in umetnosti, po izpovedovanju neizrekljivega in neizmernega. Tudi to nas povezuje kot ljudi. Zato poleg tega, da pišem, poskušam tudi drugim pomagati, da ustvarjajo. To na primer  delam v pogramu Biser, ki ga že četrto leto izpeljujeva z Josipo Prebeg, mojo drago prijateljico in učiteljico ustvarjalne preobrazbe.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: intervju

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...