Pojdi na glavno vsebino

Neuravnovešeni ustvarjalci?

Alberto Oliverio, eden najvidnejših italijanskih strokovnjakov za možgane, vodja Centra za nevrobiologijo v Rimu, je pred kratkim objavil knjigo o ustvarjalnosti z naslovom Come nasce un\' idea - Kako se rodi ideja. Polna je zanimivih ugotovitev, ki so lahko koristne za naše življenje in delo. Vzpodbudilo me je predvsem njegovo izvajanje o duševnem zdravju in ustvarjalnosti. Tu spodaj najdete moje razmišljanje o istem vprašanju.

Danes je dokončno jasno, da ustvarjalnost omogočamo z občasnim izklapljanjem frontalnega dela možganov (procesov, s katerimi se osredotočimo na reševanje problemov in intenzivno razmišljamo). Misel namreč želi prosto tavati naokrog v popolni svobodi in iskati rešitve iz vseh zornih kotov. Naša navada, da se v nalogo zapičimo in v njej trmasto vztrajamo z jekleno voljo, se je po zadnjih raziskavah pokazala kot neučinkovita. O uvidu, ki najde pot mimo zavesti v sanjah ali polsnu je sicer pisal že Trstenjak, novost je le v tem, da je to zdaj mogoče dokazati s slikanjem možganov. Ko je treba nastaviti rešitev, so goli razumski procesi nedvomno v oviro. Prav nam pridejo šele v naslednji fazi, ko je potrebno sistematično urediti gradivo in mora postati naša rešitev operativna. Skratka, razum je dober kot izvajalec, nikakor pa ne kot izumitelj. Sam ne pride nikamor. Živahnost in neukročenost našega uma potrebujeta prosto pot, skok v neznano, izgubo samonadzora. Če spuščamo misli na svobodo, se bodo vrnile z bogatim lovom! Te ugotovitve so v meni sprožile razmišljanje o naši ustvarjalcih (od gledaliških igralcev preko režiserjev do pesnikov in slikarjev), saj je v našem prostoru lik umetnika vezan na duševne muke, alkoholizem, sprtost s svetom ... Že dolgo poznamo značilnosti, ki omogočajo razmah ustvarjalne osebnosti: miselna neodvisnost, neprilagojenost in antikonformizem, intuicija, sposobnost za igrivo in neobičajno opazovanje realnosti, iskanje zapletenih nalog, duhovitost, ostra kritičnost, pogosti \"izleti v sanje\", v vse, česar še ni ali se zdi nedosegljivo in nepojmljivo .... Pogosto je garaštvo s fazami popolne nedelavnosti ali destruktivnosti. Povezave med ustvarjalnostjo in duševnim neravnovesjem so nedvoumne (statistično potrjene). Duševna motnja seveda ne proizvaja ustvarjalnosti, toda velika večina velikih ustvarjalcev (zlasti med književniki in slikarji) doživlja huda nihanja razpoloženja. Nove ideje in prodorne asociacije, ki napovedujejo velika dela, pogosto nastajajo v mučnem nihanju: bleščeči, izčrpajoči vzhičenosti sledi vrtoglavo obupovanje. Zakaj ne bi tega jemali tudi kot del naše ustvarjalne narave, namesto da se ustvarjalci prepričajo, da je to njihova strašna usoda in da so v tem sami, izročeni na milost in nemilost demonu ustvarjalnosti? Ali ni to lahko del nam vsem skupne človeške usode? Seveda moramo upoštevati tudi objektivne bolezenske znake, toda kdaj lahko rečemo, da je bolezen samo stvar genov in da se ji na noben način ne bi bilo mogoče izogniti ali jo vsaj omiliti? Kaj pa, če jo krepko pospešujemo prav s tem, da na ravni splošne zavesti \"norost\" nima mesta in je v vsakem primeru nesprejemljiva, sramotna, stigmatizirana, znamenje neuspeha in socialnega zloma? Ustvarjalno nihanje je mogoče tudi spremljati in uravnavati. Ko sem na dnu, se odženem kvišku, ko sem na višku, vem, da je prav, da spet potonem. Če s tem sodelujemo, postane ustvarjalna norost, ki lahko jemlje dih, naša sicer divja sopotnica, a neha biti grozljiva in ne pomeni več skrajne osamljenosti in drugačnosti, popolne ločenosti od idealno (?) uravnovešenih in radikalno drugačnih soljudi. Mnogi ustvarjalci delno zaničujejo \"običajnega\" sočloveka, delno mu zavidajo. Isto počne \"običajni\" človek. Kaj, ko bi eni in drugi nehali s tem? Če sprejmemo demona neuravnovešenosti, se bo njegova ustvarjalnost udomačila med nami in slovenska misel bo lahko zadihala z levo in desno stranjo svojih možganov.

Oznake: zanimivo


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...