Pojdi na glavno vsebino

Neumestni občutki krivde

Nekateri ljudje na nas delujejo tako, da si sploh ne upamo izraziti svojih potreb, saj so pri priči nesrečni in očitajoči. Vrhunsko so izurjeni v ustvarjanju občutka krivde. Prepoznajmo jih!

Važno je take ljudi čim prej prepoznati, ker ob tem dojamemo, da so naši občutki krivde neumestni. Šele potem se lahko rešimo nelagodja, ki ga čutimo v teh odnosih, in imamo spet čisto vest in mir v srcu. Izkaže se namreč, da se ti ljudje ne odzivajo boleče na naša (baje neprimerna) dejanja, ampak na VSE, kar se dogaja. Z drugo besedo: ničesar ne morete narediti, kar bi jim dobro delo, nikoli ne boste naredili prave stvari in ob njih ne morete doživeti potrditve in sprejetosti. Nikoli. Čim prej to dojamemo, prej nehamo trpeti ali se gnjaviti in iskati način, da bi jim ustregli. Poglejmo si njihove ključne značilnosti, kot da gre za kratek test. Če jih prepoznate po vsaj eni točki, potem so res ONI. • Njihova drža je nenehna drža očitajoče nesrečnosti. Vsak dan se dogaja kaj, kar jih je prizadelo. • Zadovoljni so samo za hip in delno, s pripombami o minljivosti lepega in v pričakovanju hudega. • Karkoli že govorijo, ima kritično ost ali pa gre za pritožbo. • Srečni niso nikoli, kvečjemu so kdaj ta kratek čas vzhičeni nad kakšno svojo iluzijo. • O sebi mislijo, da trpijo noč in dan in od nekdaj, že davno so spoznali, kako gre ta svet. • Tudi v bodoče ne bo nič bolje, kajti nobenega upanja ni, ker je svet grd, usoda kruta in ljudje nepošteni. O tem ni debate, saj so zbrali že vse potrebne dokaze. • Če jim kdo pove kaj resničnega o tem, kako ravnajo z drugimi, je to skorajda zločin, nečloveški sadizem glede na njihovo nežno dušo. • V njihovi drži je nekaj pretečega: nezavedno nam obetajo, da se bomo počutili grozno, če bomo povedali kaj kritičnega ali že samo izpostavili neko dejstvo, ki ga zanikujejo. • Prepričani so, da ne prenesejo nobene ostre besede, da so izredno občutljivi in zato potrebni izjemne obzirnosti in neizmerne rahločutnosti. Še bi lahko nadaljevali, a bo verjetno kar dovolj za sliko. Jasno je, da taki osebi ne moremo nikoli ustreči, je pomiriti in zadovoljiti. Morda (pa ni gotovo) bodo zadovoljne za hip, za uro ..., a ne delajmo si iluzij. Nič ne zaleže, kajti vse bo izginilo ob prvem neljubem dogodku. Ti ljudje nimajo spomina za dobro in ne poznajo hvaležnosti. Važno je, da vemo, da imamo opravka z ljudmi, ki v resnici ne iščejo olajšanja, zato se ne podajajmo v nemogoče naloge. Nihče jih ne more osrečiti, ker bodo naredili vse, prav vse, da ohranijo status nesrečnika. Samo v tej drži najdejo svojo vrednost. Z njimi smo lahko v dobrih odnosih, če skrbimo za svoje počutje in če ničesar ne naredimo zato, da bi njim bilo bolje, ampak le, ker čutimo, da želimo tisto storiti zase, pripravljeni, da ne bo nobene hvaležnosti in nobene dobre besede za nas. Osebe, ki so iz zagledanosti v svojo nesreče naredile kult, živijo od vzbujanja občutkov krivde in imajo lahko delo, saj nam lahko vsak hip dokažejo, da nam ni uspelo rešiti njihove bolečine. Izberimo enakopravnost. Tudi mi smo občutljivi, želimo se izražati in dihati kot svobodni ljudje. Ponudimo lahko svoj trenutek in dobro besedo, a nikoli svojega miru. Predvsem pa nismo dolžni trpeti v predstavi z režiserjem, ki mu je malo mar, česa smo potrebni mi, pa naj bo tudi najožji sorodnik. Kronični nesrečniki in nesrečnice ne iščejo odnosa, žal zmorejo le izkoriščanje. Pravico imajo, da so taki, mi pa pravico in dolžnost, da se do tega odgovorno opredelimo. Zanje lahko najdemo zanje neko mesto v svojem življenju, kjer ne bomo teptali svoje vere vase, ljubezni do drugih, ki pa nas potrebujejo, in izgubljali časa s kom, ki samo zbira dokaze o naši nikoli dovolj veliki pozornosti. Modro se je dajati tistim, ki želijo kaj sprejeti. Samo izmenjava ustvarja prostor za rast ljubezni med ljudmi.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...