Pojdi na glavno vsebino

Neumestne zahteve, očitki in kritike

Za zdravo vest je zelo važno, da znamo ločevati umestne in neumestne pripombe na naš račun. Razmejevanje očitkov, ki so morda umestni in sprejemljivi in v katerih lahko sprejmemo svojo odgovornost, od tistih, pri katerih lahko zavrnemo vsako odgovornost, je ključno za duševno zdravje, pravične odnose ter življenjsko srečo.

Za naše samospoštovanje je važno, da vemo, da imamo občutljivo vest. Pomaga nam, da vemo, da se ne sprenevedamo, da znamo sprejeti utemeljene kritike. To nam daje občutek, da zmoremo iskrenost do sebe in da smo odprti za resnico. Zato je tako pomembno vedeti, kdaj naj se s kako pripombo ukvarjamo, kdaj pa ne. Običajno opažam, da so najbolj dojemljivi za katerokoli kritiko prav ljudje, ki skušajo biti obzirni in samokritični, medtem ko so skrajno nedovzetni za občutke drugih prav tisti, ki imajo kar nekaj stvari, za katere bi jim bi lahko bilo upravičeno žal ... Naše delo ni, da moralno otopele soljudi obsojamo, prepričujemo ali spreobračamo, ampak le, da jih prepoznavamo. Ob tem lahko potem odgovorno odločamo, kako in kaj, ker vemo, pri čem smo. Predvsem pa je bistveno, da ne sodelujemo v njihovi predstavi, saj taki ljudje vedno iščejo krivce zunaj sebe za vse, kar se jim neprijetnega dogaja. Kdor upošteva nepravične obtožbe, sodeluje s krivico. Zavračanje nepravičnih obtožb je moralna dolžnost vsakega človeka, ki želi živeti v resnici in imeti zdravo vest. In kaj je zavračanje? Predvsem skrb, da nas očitek ne bi prizadel, potrl, vznemiril, in vaja, da to postopoma postane naravna drža. Govoriti in se boriti pa je največkrat odveč. Le v notranjem miru najdemo pot, da s krivico ne sodelujemo, in da ljubimo mimo vsega, kar drugi čuti do nas. Umestne in neumestne kritike Poglejmo, katere kritike so vredne upoštevanja, katere pa ne. Pogosto nas česa obtožujejo in želijo, da se počutimo krive. Morda želijo poleg tega opravičevanje in spremembo našega ravnanja. Ljudje nam lahko rečejo karkoli, tega ne moremo preprečiti in tudi ni potrebno, da bi se s tem ukvarjali. Ni primerno, da kaj prepovedujemo in dovoljujemo, to lahko prepustimo njim samim: kar si dovolijo, je njihova odgovornost. Mi smo odgovorni za svoje počutje in ravnanje. Vsekakor imamo pravico in dolžnost, da besede in zahteve drugega doživimo po svoje, svobodno, ne pa s čustvi, ki jih drugi določa. Naša odgovornost je, da izbiramo, kako bomo doživeli, kar nam je sporočeno, s katerimi občutki in čustvi. Ker je začetek vsakega dejanja v čustvu in misli, je nemogoče, da bi svobodno ravnali, če ne čustvujemo svobodno .... težko bomo svobodno ravnali, če drugi po svoje obračajo naša čustva. To pa si mnogi lastijo. Vsak človek namreč ve, da drugega obvlada, če mu lahko povoljno spreminja čustva. To je pot do oblasti nad sočlovekom. Če si želimo enakopravnih odnosov, ne pristajamo na to, da bi nam kdo narekoval obvezna čustva. Zato je bistveno, da znamo res svobodno presoditi, ali želimo kaj obžalovati ter morda popraviti škodo, ali pa se nam to ne zdi primerno in potrebno. Vsako iskreno obžalovanje mora biti svobodno, sad mirnega in poštenega razmisleka, ne pa izsiljeno. To velja tako za nas kot za druge Tako je na primer nesprejemljivo, da kdo zahteva, da se počutimo v celoti odgovorne za njegovo počutje, za njegove odločitve ali celo za njegovo življenje. Tudi v primeri, da je njegova svoboda res omejena, ostaja dejstvo, da sam odloča, kako jo bo upravljal. Nismo namreč avtorji življenja drugih. Drugim zato lahko dopuščamo  da se svobodno izrazijo  da dobijo naše poslušanje in razumevanje  a ne sprejemajmo zahteve, da 1. jim damo prav 2. se počutimo krive, žalostne ali osramočene po naročilu 3. da spremenimo svoje ravnanje zato, da bodo oni lahko doživljali prijetnejša čustva Vsakdo ima pravico, da nam izrazi svojo prizadetost. Lahko jo poslušamo, ni pa treba, da si pripisujemo odgovornost zanjo samo zato, ker je drugi prepričan, da trpi zaradi nas. To lahko verjame in običajno ni koristno, da mu dokazujemo, da se moti. Kadar spoštujemo ranjenost drugega, se ji ne posmehujemo in ne dokazujemo, kako je neprimerna. Ne prevzemamo je za svojo, a jo razumemo. Toda sočlovek lahko zelo trpi zaradi svojega samoljubja ali zaradi nepripravljenosti na dialog. Običajno ne sprejema vsega drugega, kar svet (in mi) ponujamo, hoče le svoje. Verjetno postavlja svoje pogoje: ali mi daš, kar hočem, ali pa nočem nič. Tudi za to, katere možnosti dovoljuje in katere izključuje, nismo odgovorni. Zato ni naša dolžnost, da si ob neumestnih zahtevah prevzemamo odgovornost za bolečino drugega in da nam je hudo, ker je ne moremo lajšati. Možnosti, da mu jo lajšamo, namreč narekuje drugi, ki je določil, da se bo počutil dobro le v primeru, da nekaj (po naši presoji nesprejemljivega) doseže. Primeri neumestnih zahtev in očitkov • razvajen in vase zaljubljen dijak se užali, ker dobi zasluženo nizko oceno, učitelja obtoži, da je krivičen in da mu ubija samozavest; • ranjena, ljubosumna prijateljica nas obtoži, da smo jo izdale in se prerinile naprej na delovnem mestu, čeprav je vsem jasno, da nima primernih sposobnosti in da je bilo naše napredovanje doseženo s poštenim delom; • ostarela mama očita, da jo puščamo samo, ob naših obiskih se samo pritožuje, obenem pa odklanja družbo vseh ostalih ljudi, ki bi jo prav radi obiskovali, in vse alternative; • hčerka pravi, da je naša dolžnost paziti njenega dojenčka, da se lahko takoj vrne v službo, medtem ko si mi želimo odpreti dejavnost, o kateri sanjamo že celo življenje; • v društvu smo vodile razgovor o nerazumevanju med zakonci, sorodnica je prepričana, da smo mislile njeno družino, kar ni res, zato se počuti osramočeno ter nam očita brezčutnost. Vsem primerom je skupno to, da za mučno občutenje drugega nismo odgovorni, saj izvira iz njegovega svobodnega tolmačenja realnosti, o katerem ne odločamo. Lahko sočustvujemo, a ne počutimo se krive za stanje svojega bližnjega. Nismo krivi, da zadevo vidi in postavlja na ta način (ali - ali). Poleg tega ne moremo vedno predvidevati vseh možnih interpretacij in posledic za vse, kar delamo. Podobne zahteve so nerealne: če bi jim ugodili, bi potem samo nenehoma opazovali reakcije vseh ljudi na svoje početje in tuhtali, kako storiti, da ne bo nihče prizadet. Drugemu bi v teh primerih odleglo le pod pogojem, da se uklonimo njegovi volji. Spremembo svojega stanja je pripravljen izpeljati le, če mu izpolnimo njegovo zahtevo. Ali bi bilo to moralno? Ali to podpira odnose pravičnosti in enakopravnosti med ljudmi? Neumestni očitki in pravičnost Edino možno pravično ravnovesje je: 1. pristna skrb zase, zaščita lastnega dostojanstva in notranjega miru 2. skrb, da nismo poniževalni, žaljivi, nasilni do drugega Če je naše lastno občutenje sebe in življenja častno, potem nam ne bo težko biti spoštljivi tudi pred najbolj neumestno sceno samoljubja in samopomilovanja. Ne bo nas vznemirilo, ker bomo vedeli, kje je meja med našo odgovornostjo in odgovornostjo drugega. Vedeli bomo, da izbruhi, žalitve, zamere in očitanje sodijo k človeku in da smo bili sami pogosto prav taki ali pa da morda lahko taki postanemo, če se nam zgodi kaj posebnega ... Vse, kar drugi čutijo ob nas, če nismo imeli namena prizadevati bolečino, je del njihovega čutenja. To je treba spoštovati, a spoštovanje drugega ne zahteva, da prevzamemo njegovo tolmačenje realnosti. Ko ugotovimo, kje je resnica o naši odgovornosti (razmejitev), se je potrebno naučiti v tej resnici vzdržati in jo braniti, ostajati v zvestobi svojim spoznanjem in občutkom, pa naj bodo »ofenzive« drugih še tako vztrajne in zastrašujoče. Drugi se lahko odziva predvsem na tri napadalne načine: 1. grozeče (v tem primeru moramo premostiti strah) 2. sramotilno( premostiti moramo sram) 3. mučeniško (premostiti moramo občutek, da smo hudobni) Važno je, da ugotovimo, kateri napad najtežje prenesemo in na kaj nas spominja. Vedno pa lahko najdemo način, da z vztrajno vajo postopno zmanjšamo vse tri oblike neutemeljenega občutka krivde.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: vaje


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...