Pojdi na glavno vsebino

Nesrečnost kot egoizem

Nesrečnost kot egoizem

V srečanju z osebo, ki razglaša svojo nesrečnost in jo skupina zavrača, se mi je pokazala resnica o tej drži.

Celo življenje sem imela močno težnjo, da bi sočustvovala z nesrečnimi. To se mi je zdelo plemenito in obenem se mi je zdelo, da jim s tem pomagam.

Egoisti zato, ker trpijo?

Vedno bolj pa opažam, koliko je v kronično nesrečnih ljudeh egoizma in pogosto celo hudobije, torej želje, da bi drugemu kaj vzeli, ga prizadeli, mu škodili, in koliko je v teh ljudeh zavisti. Mislila sem, da je to posledica njihove nesrečnosti: ker trpijo, so pogosto privoščljivi in zlobni. Zdaj vidim, da je bolj res nekaj drugega: zato, ker so taki egoisti in nesposobni dajanja – zato so tako nesrečni. Oboje je sicer povezano, saj nesrečna oseba gotovo tudi res trpi v globini. A ni res, da je do drugih nesočutna in nespoštljiva samo zato, ker trpi. Gre tudi za izbiro med ljubeznijo in uničevalnostjo. Nekateri, ki trpijo, postanejo uničevalni, drugi pa ne. Kronični nesrečniki izbirajo uničevalnost vsak dan sproti in zavračajo možnost ljubezni vsak dan sproti.

Ne zanima me, da bi mi bilo bolje, raje vladam

Opazila sem, da je kronična nesrečnost vedno povezana z odporom, da bi oseba naredila kaj dobrega zase. Ne, vse bi morali narediti drugi zanjo, če pa že kaj stori in poskrbi zase, ob tem vzdihuje in toži, kot da je to največja muka. Za druge pa sploh ni pripravljena kaj narediti iz srca. Naredi le, kar ji tisti hip ustreza in je v zvezi z njenimi potrebami. Drugi največkrat ne obstaja v njen i zavesti. Biti nesrečna ji daje občutke večvrednosti in neko obliko premoči nad vsemi, ki so dovzetni za občutke krivde, ki jih prebuja. Tej moči se noče odreči.

Nesrečnost kot lepilo

Nesrečnost je neka vrsta psihofizičnega lepila. Oseba je sama je vsa zlepljena, da ne more nikamor, a tudi drugi, če se jih lepilo dotakne, se znajdejo v podobni brezizhodnosti.

Takih ljudi je veliko. Nekateri se znajdejo na socialnem dnu in jih beda požira materialno, čustveno, moralno, duhovno. Drugi so taki navznoter in beda ni takoj vidna, a ko stopimo v odnos z njimi, začutimo nekaj pogubnega, kar jih obvladuje. Dobro je vedeti, da tem ljudem v resnici nihče ni kos. Privlačijo pa prav tiste, ki so jim najmanj kos. Bodimo pozorni na lepljivo kronično nesrečnost. Nič nam ne more, če jo prepoznamo in se ogradimo ter damo samo toliko in tedaj, ko sami odločimo, da je prav. A ko hočemo biti rešitelji, ko tako osebo sprejmemo na svoj dom, v svoje življenje, v svoje srce, bi moralo vse v nas zakričati: “Pazi, lepljiva pajkova mreža!« V njihovem kraljestvu je prostora samo za enega tirana.

Izbirati pot in sopotnike

Ko izbiramo pot, izbiramo tudi sopotnike. Ljudje, ki so potrebni naše ljubezni in podpore, so tisti, ki jih srečujemo na svoji izbrani poti. iskreno iščejo dobro življenje v pravični povezanosti. Prepoznamo jih po tem, da vse vzamejo hvaležno, da znajo biti daleč in spoštovati razdaljo, da radi dajo, kar morejo, da nam ne zavidajo našega blagostanja, ljudi, ki nas ljubijo, veselja. Povezujmo se z njimi. Iščimo skupne poti s tistimi, ki potujejo proti svetlobi. Izbirajmo življenje. Ne domišljajmo si, da lahko spreobračamo kronične nesrečnike. Njihova pot vodi drugam in da jim sledimo, moramo zapustiti svojo smer.

Vprašajmo vedno svoje srce, kaj vidi, ko srečujemo prošnje za pomoč. Modro srce nikoli ne naseda in takoj prepozna pogubnega nesrečneža od tistega, ki mu naša podpora lahko spremeni življenje.


Oznake: osebni razvoj nesrečnost egoizem


Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...