Pojdi na glavno vsebino

Nesramneži

Skoraj vsak dan se srečujemo z zadirčnimi ljudmi, ki se na naša prijazna in nezahtevna sporočila odzivajo napadalno, poniževalno ali strupeno. Kaj storiti?

Vedno je modro, da si vzamemo čas. Razkošno mero časa. S tem seveda kršimo nenapisano pravilo današnjega časa, ki zahteva, da se je treba odzvati takoj, odločno in skratka tako, da delujemo kot zmagovalci.

Toda prvi princip občutenja osebne uspešnosti je, da si sami postavljamo pravila in da se torej počutimo ustvarjalce svojih kriterijev. V nasprotnem primeru se silimo biti na višini tega, kar pričakuje dežurni opazovalec, ki ocenjuje primernost našega vedenja in našo moč, kot jo seveda sam opredejuje.

Molčati pred objestnežem se zdi podrejanje, prestrašenost, pomanjkanje samozavesti. Zadržati zase svoje razloge, se odpovedati pojasnjevanju svojih razlogov, se umakniti … vse to je lahko izraz globoke, trdne in stanovitne osebe, ki dobro ve, kaj misli in zakaj. In ve, da ima prav. A izbere, da najprej molči in razišče nastali položaj.

Vzame si čas, da opazuje drugega in njegovo sceno, ton glasu, obrazno mimiko. Dovoli si začutiti drugega v revščini in strahu njegove objesti, ker naboj tega nastopaštva gotovo skriva bolečo in nikoli preseženo nemoč. Kdor se repenči na račun drugega, očitno nekaj v sebi brani. Nekaj zanj bistvenega.

Druge lahko ogrožamo s svojo dobroto, srčnostjo, nežnostjo. Če so se temu odpovedali, sovražno zarenčijo, ko kdo v njihovi bližni to prejema ali daje ali z zaupanjem išče. Morda vidijo pred seboj sceno, v kateri so bili nekoč poteptani, kdo ve ...

Zato je eden od načinov, da negujemo svoje samospoštovanje prav to, da si vedno vzamemo čas za odziv in izberemo: odgovoriti takoj, odgovoriti čez čas, molčati? Ali kaj čisto novega?

S kom deliti svoja opažanja? Jih držati zase? Raziskovati naprej? Pustiti zadevo za sabo, ker je povsem nepomembna?

Vsaka od teh izbir je lahko najprimernejša za naše trenutne potrebe, počutje, za okoliščine, za stanje drugega. Bistveno je, da je po naši meri, da nas krepi in ozavešča, a da obenem ne ruši odnosa z drugim. In da ne delamo vedno istega, ker gotovo ne more biti primerno za vse okoliščine. Molk ni vedno zlato, beseda pa tudi ne.

Ker je most do drugih vedno pomembnejši od tega, da vrnemo milo za drago, drugemu zapremo usta, uveljavimo svoje mnenje, dokažemi svoj pogum itd.

Ko nam ni treba več ničesar dokazovati (zlasti sebi), smo svobodni in rodi se moč.

Zlasti nas osvobodi spoznanje, da mirno lahko prenesemo mnenje drugih, ki mislijo, da smo reve, ker se ne postavljamo zase.

Ah, srečni trenutek, ko si upamo delovati po občuteni in tehtni izbiri in ne zato, da naredimo vtis na ljudi, ki ne znajo presoditi, s kom imajo opravka!


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...