Pojdi na glavno vsebino

Nemogoče naloge in obiskovanje staršev

Kadar smo med ljudmi, ki ne čutijo naših potreb - še posebno, če so to naši starši - , zaradi samoobrambe otopimo. To pa zato, ker smo si naložili nemogočo nalogo.

Pogosto opazim, da se na obisku pri starših ljudje spremenijo iz čuječih in močnih bitij - kajti to sta dva obraza iste sposobnosti - v šibke in nesočutne kopije samih sebe.

Ker niso pozorni na notranje dogajanje, se jim svet obrne na glavo in se vrnejo v v otroštvo, v meglo preteklosti, neupoštevanosti in otopelosti za živost v sebi. To je težko opaziti, ker gre za preklop, ki se dogaja nezavedno. A kdor je ob vas, ga bo opazil.

Zanimivo je tudi to, da k sceni spada tudi povečan čut dolžnosti, nagib, da bi ustregli in naredili kaj za starše, kar bi bilo imenitno, torej gre za navezavo na otroški prevzem rešilne vloge. Otrok, za katerega starši ne skrbijo na pravi način, vedno obrne vloge in se prelevi v rešitelja svojih staršev.

Sočutje pa je nekaj drugega. Pomeni, da ostajamo močni in v stiku s svojim ljubečim jedrom, a svobodni. Zato lahko sočustvujemo in obeneme ne čutimo nobenega pritiska dolžnosti, krivde ali tesnobe.

Zato je oporna točka za za lepe obiske pri starših ta, da se oprimemo svoje moči in svoje odrasle idenitete in obenem živo čutimo jasno mejo med njihovimi težavami in lastnim življenjem. Njihove težave NISO stvar, v kateri lahko posegamo, so izid njihovih odločitev in osebne zgodbe, v kateri smo se rodili že v njihovi odraslosti in v stranski vlogi, ko je bilo vse bistveno izbrano.

Naše mesto je le v tem, da vidimo, kar je, in si dovolimo čutiti, kar je v nas in njih. Rešiti se ne da in reševati se ne sme ničesar, ker to ni naša naloga in vloga. Prestopanje te meje boste vedno drago plačali z naraščajočo otopelostjo in izgubo topline, v kateri pa bi lahko naredili kaj srčnega in malega.

Mogoče je le ostajati v svojih zdravih mejah, v odloženih iluzijah o svoji pomembni vlogi in v stvarni ljubezni zbrane prisotnosti.

Obisk ni reševalna ekspedicija, ni odkupovanje za odsotnost, ni poskus, da bi se končno zbližali zares. Če se nismo do danes, pomeni, da je potrebno živeti hvaležno to, kar je možno. To je vse, kar imamo, in je obenem realno in resnično, zato pa dragoceno.

Želim vam obiskovanje staršev, ob katerem boste prihajali močni in svobodni ter odhajali mirni in zbrani. Možno je, a vaditi je treba ... kot vse veščine, ki nam niso podarjene in so sad našega odločanja.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...