Pojdi na glavno vsebino

Nemir in pozornost

Otroci izražajo občutek prezrtosti na več načinov, na primer z zahtevnostjo in nemirom. Tale zapis je namenjen staršem, a ga lahko beremo tudi kot razmišljanje o tem, ali mi sami (sebi) namenjamo dovolj pozornosti ... in kaj s tem povzročamo.

Mlade mame pogosto trpijo zaradi izčrpanosti. Cel dan se ukvarjajo z otrokom, ki mu nikoli ni dovolj. Konča se tako, da se mama jezi, kriči in obupuje nad seboj, otrok pa joka in je ves iz sebe ... Tu velja zlato pravilo, da bi morale mame takoj po porodu (in seveda tudi že prej ...) obvezno biti pozorne na svoje potrebe in prekinjati dan s trenutki zase, pa čeprav po deset minut, in postati iznajdljive v iskanju podpore in pomoči na vse možne načine. Na tečajih o nosečnosti žal ne povedo, da je to izredne, ključne važnosti za dober odnos z otrokom. Poleg tega je ženska solidarnost in domiselnost danes premalo živa, saj so ženske izolirane po lastnih domovih. Pogosto jim ne pride na misel, da bi si lahko delile stroške za pomoč na domu in skupaj »zaposlile« koga, ki je potreben dela in zaslužka ... Resnica pa je preprosta: nobena ženska (in moški) na tem svetu ne moreta biti sama kos majhnim otrokom (že eden je veliko breme), če se ne ukvarjata tudi s svojim ravnovesjem in sicer s prav enako zavzetostjo, kot bi jo rada kazala do otrok. Brez tega se namreč začne zelo nevaren proces: slepota za otrokove potrebe. Kar spomnimo se, kako je na nas kot otroke vplivalo, da so bili naši starši izčrpani, neuresničeni, nepozorni do svojih občutkov, nespoštljivi do sebe. Kaj smo imeli od tega in kako smo se počutili? Izčrpanost na oddaljuje Ob izčrpanosti namreč strmo pada naša sposobnost, da bi bili pozorni do otrokovih občutkov. Ne moremo ga začutiti. Zato ne naredimo tega, kar otrok res rabi, ampak sto drugih stvari, ki ne bodo učinkovite. Otrok pa res rabi - vedno - predvsem pozornost. Pozornost pomeni, da se predam občutenju drugega v celoti ... za nekaj minut. Toliko, da začutim, da zares poslušam, gledam, SEM. Včasih dojamem, za kaj gre, včasih pa ne. A to ni bistveno. Otrok ne rabi, da vse in natančno in vedno razumem, predvsem mu je pomembno, da poskušam čutiti, da me čuti, da doživlja polno prisotnost. Samo pozornost sprosti To ga navdaja v občutkom varnosti, pripadnosti, najglobljega miru. Šele ko se pomiri, lahko karkoli izrazi tako, da tudi mi (morda) razumemo. Če pa ne, je tudi prav. Otrok počasi sam sebe uskladi in tako postane sprejemljiv zase. Ko se končno na ta način sprosti (sprostimo pa se samo v pozornosti, brez nje smo izgubljeni!) se lahko izrazi in postaja razumljiv za druge. Vsi smo že videli sitnega otroka, ki »ne ve, kaj hoče«. No, to ni povsem res. Hoče pozornost, le da ne zna tega povedati. Mi pa je prepogosto ne znamo dati, ker dajemo kaj drugega. Samopomirjanje je v otrokovih rokah Lahko bi rekli: če smo zares ob njem, se v njem sprožijo procesi samopomirjanja. V resnici je otrokov organizem tisti, ki edini lahko pomiri njegovo stisko, kajti samo on ima ključ do fizioloških procesov, ki ustvarjajo skladnost. Naša vloga je, da mu to omogočimo, ne pa, da delamo čudeže s svojimi posegi. Zato je pozornost, polna notranjega miru matere ali očeta tista, ki otroka pomiri. Naša mirna notranja moč pa prihaja iz tega, da odrasli odgovorno poskrbimo za svoj počitek, za trenutke, ki nam prinesejo olajšanje in ki jih doživimo kot pozornost do sebe, in da žrtvujemo vse ostalo za to dobrino. Pozornost zdravi tudi nas Tudi odrasli živimo od pozornosti. Če nas kdo pet minut posluša, kot da ni ničesar drugega na svetu, se takoj počutimo drugačne: močnejše, več vredne, sposobne kaj storiti. Prebudi se volja do življenja, če smo bili otopeli, ali sposobnost, da ležemo in zaspimo, če smo bili iz sebe ... Prav isto velja za otroka. Otrok se bo kaj tudi sam igral in »pozabil« na svoje zahteve do nas, če bo večkrat na dan doživel minute najgloblje pozornosti brez zahtev. Včasih se jezimo na otroka: »Daj mir!« To povelje nima smisla, ker mir lahko damo iz miru. Pozornost ni naporna Pozornost ni naporna. Naprezanje in ukvarjanje z otrokom pa je naporno. V pozornosti zadihamo, čutimo, da se povezujemo z njim in seboj, se hranimo od tega, kar delamo. Pozornost, ki jo namenimo sebi, zrači naše megleno počutje, vnese jasnost in moč za prave odločitve. Mlade mame naj bi varovale svojo pozornost, ker je njihova največja zaveznica. Idealna mama, pridna mama, vzgledna mama ... to niso cilji, ki nas osrečijo in povežejo z otrokom. Pogost zelo pozorna mama (do sebe in otroka) pa je lahko naš dosegljivi vsakdanji cilj. Čudeži pozornosti Vsak trenutek, ko nam uspe doživeti pozornost, nas okrepi in razjasni naše nebo. Kar gledamo, se spreminja pod našim pogledom. To nam je odkrila že kvantna fizika ... Vse,. kar želimo, da zaživi, je treba gledati, čutiti, doživljati. Pozornost je važna za vsak dan sproti, a tudi za vse naše prihodnje načrte ... je čisti veter, ki prežene meglo, nevihtne oblake in težki zrak, ki nam lega na dušo, ko smo izčrpani. Pozornost zajema iz oceana miru, ki leži v nas, zato nas vrača v mir. Lahko jo podarimo sebi, svojim otrokom, svetu. Tudi naš osebni nemir izvira iz tega, da ne čutimo na sebi pozornega pogleda koga, ki bi mu bili nadvse pomembni in bi ga zanimalo vse, kar čutimo, Ne zato, da s tem kaj stori, ampak zato, da je ob nas. To je največji čudež, ki vedno deluje.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: za starše


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...