Pojdi na glavno vsebino

Ne stiskajmo zob, raje se vračajmo k svojemu izviru

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Ne stiskajmo zob, raje se vračajmo k svojemu izviru

Stiskanje zob je krč, ki naj bi pomagal vzdržati. Koliko časa lahko to počnemo brez škode? V resnici nam ta drža pije moč.

V času, ki ga doživljamo, to ni dobra strategija preživetja.

Naj na ljubo virusu tlačimo utemeljeno in živo željo po pomladni prostosti, radosti, objemih in obilju, načrtih in sanjah?

Ne, vse to v nas hoče živeti. Vse lepo in navdihujoče, kar smo že pred temi dogodki imeli, iskali in gradili, išče pot naprej. Naj to naženemo nazaj v temo, od koder se je morda izkopalo po celem življenju predanega prizadevanja za več in bolje? Je bilo res vse zaman?

NE. Ne bomo stiskali zob, ne bomo zadrževali življenja, ki kliče. Le nove poti bomo iskali in novo orodje zanje. Spremenili bomo obliko, trajanje, prilagodili sredstva, naslovnike in cilje. A ne bomo pozabili na nobeno srčno željo, na nobeno veselje, ki nas je oživljalo. Posvetli se bomo vsemu, kar ljubimo, še bolj ustvarjalno kot prej.

Kot voda, ki obide tisočletno skalno oviro, kot kapljica, ki se priplazi skozi edino razpoko, kot ideja o izhodu, ki se prebudi v tihem jutru po dolgem čakanju. Življenja ni mogoče ustaviti, naj torej ta živa voda pada na naš mlin in naj zapoje svojo pesem obilja!

To je čas za izdelavo novega orodja. Za globoko in suvereno občutenje dogajanja, opazovanja ljudi, razmer. Za opažanje in ovrednotenje svojih čustvenih in duhovnih zalog. Za intenzivno učenje, Za varčevanje. Za pregled vsega, kar znamo in zmoremo, kar pride prav in kar nima roka zapadlosti. Za plodno izmenjavo mnenj z vsemi, ki so naši sopotniki. Za iskanje podpore, ki smo je potrebni, preden postane pomanjkanje otopelost.

Kupimo si zvezek za ta poseben čas. Vzemimo si vsak dan uro časa za nego prostosti, sanj in ovrednotenja svojih možnosti. Dokler je skrb zase samo pobožna želja in ostaja v mislih, se ne more utelesiti. Zapisujmo, preverjajmo, uporabljamo vse naučeno.

Sedimo v svoj kotiček v miru otroka, ki se zatopi v pravljico, in se razbremenjeno ukvarjajmo s seboj, z življenjem, kot si ga želimo ta hip. Brez paničnega hlastanja po takojšnjem razsvetljenju, brez zahtev, samo iz ljubezni in želje, da bi negovali svoj notranji svet.

Vračajmo se k svojemu izviru, ker ne presahne, če ga le obiskujemo vsak dan.


Oznake: osebna rast vzdržljivost

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...