Pojdi na glavno vsebino

Ne sili se v plemenitost, da ne postaneš ranjeni bik

Ne sili se v plemenitost, da ne postaneš ranjeni bik

Delovati iz srca in žeti ljubezen zahteva jasen, pošten pogled vase: si res želim to narediti za drugega?

Hočem biti dobra? Zahtevam od sebe plemenitost?  To je najkrajša pot v zamero.

Ko si nalagamo, česar si ne želimo, postajamo ranjena, napadalna žival. Človekovo srce zakrkne, ko mu prepovemo čutiti, česa si želi in česa ne.

Kar naredimo iz srca in z jasnim občutkom, da se ne žrtvujemo za nikogar, je blagoslovljeno. V nas rojeva mir in občutenje obilja, v drugih obdarovanost in spokojno bližino.

Kar si nalagamo zato, ker hočemo biti dobri in slediti idealu svoje plemenitosti, rojeva zamero in obremenjenost. Na dni srca vemo, da to ni ljubezen in da si srce želi, da bi bili drugje, delali kaj drugega s kom drugim in se počutili drugače.

Res, težko si je to priznati. A vse moje izkušnje govorijo (brez izjeme), da sem vsakokrat, ko sem si si naložila breme iz dolžnosti do koga, to zamerila. Sebi, ki ne znam varovati svoje proste ljubezni do življenja, drugim, da mi ne pomagajo biti svobodna od njih.

Obremenitve iz dolžnosti so v telo zasajena sulica, ki nas spreminja v trpečo ranjeno žival. Vsako žrtvovanje je rana in srčna povezanost krvavi.

Zato vadimo odločanje, ki bo res čisto. V katerem nam bo jasno, zakaj delujemo, kateri je resnični nagib. Iskanje odobravanja? Strah pred očitki? Prepričanje, da bomo ostali brez ljubezni, če bomo sledili svojim potrebam in odklanjali, kar kdo prelaga na nas? To niso pravi razlogi za delovanje.

Edini pravi razlog je svobodna in jasna  izbira: iz veselja, iz obilja, iz srca. Edini rojen iz ljubezni in zato edini, ki rodi ljubezen.


Oznake: osebna rast žrtvovanje zamera

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...