Pojdi na glavno vsebino

Ne pusti se motiti od vremena

Če čakamo, da bodo okoliščine naklonjene za skrb zase, ne pridemo nikamor.

Včasih z veseljem začnemo kaj važnega in lepega zase (hoditi na kašen tečaj, pisati, risati, zdravo jesti, telovaditi , karkoli …), potem pa se začnejo težave. Nekoč sem se pogovarjala s svojimi dijaki o tem, kakšni so idealni pogoji za učenje. Rezultat: ugotovili smo, da nikakršni. V šoli so še trdno odločeni, da želijo doma pridno delati in se potem veseliti uspeha, a ko so v svoji sobi, je drugače. Če je vreme slabo, nisi motiviran, če je prelepo, te vleče ven, če si žalosten, se ne moreš učiti, če si vesel, tudi ne. Če se počutiš zelo dobro, se ti zdi škoda zapravljati krasno počutje ob pisalni mizi, če si bolan, seveda ne moreš delati , če so te pohvalili, se ti zdi, da si zdaj zaslužiš pavzo, če si dobil negativno, si potrt in nimaš veselja za delo … Komično ali tragično? Podobno velja za nas, »zrele odrasle«. Kako se odločamo mi, ko je treba slediti cilju?

Če imajo težave otroci, partner, starši, je to razlog, da zanemarimo cilj, ki nas veseli. Če se nam kakšen načrt poruši, isto. Če zbolimo, isto. Če se kaj posebnega dogaja v službi, isto. Lotimo se motnje in opustimo srčno delo. Če se kaj hudega zgodi prijateljem, isto. Prav v trenutku, ko smo najbolj potrebni nege sebe, ker so pritiski izjemno močni, prenehamo z dejavnostmi, ki nam denejo dobro. Premislimo, kaj to pomeni.

Izpustiti iz rok svojio zlato nitko pomeni, da nikoli ne bomo napletli svoje intimne povezanosti z živimi željami v sebi. Kar ljubim, je potrebno vsakdanje nege in ne sme biti zapuščeno zaradi zunanjih okoliščin. Mati, ki ljubi otroka, ga ne izpusti iz rok, če grmi in bliska. Naša vez s seboj je potrebna zvestega objema ob vsakem vremenu.

Pogosto na ta način pridemo do spoznanja , da svojega cilja ne ljubimo dovolj. Če bi ga, mu ne bi govorili: «Če bo vse v redu, bom s teboj, če bodo velike težave, odidem drugam.« Tako preverimo svojo predanost cilju in razmislimo, ali lahko kaj naredimo, da bo v naših odločitvah za razvoj več srca. Manj je možnosti, bolj je važno, da pazimo, kaj počnemo s seboj.

Karkoli se dogaja, naj bo naša skrb zase na prvem mestu. To je edini način, da bo ljubezen do drugih lahko živela naprej.

Na delavnicah Vere vase to velikokrat podčrtujemo in redno vadimo. Zmeraj je možen nov gib, majhen korak, zmeraj je mogoče drobno dejanje, ki ohranja stik z življenjem, ko je najtežje.

Negujmo vsak dan, kar vemo, da nas rešuje.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...