Pojdi na glavno vsebino

Ne očitaj, če želiš živeti

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Ne očitaj, če želiš živeti

Kaj sprožimo, če očitamo? Prav tisto, česar nismo želeli več doživljati.

Postopek očitanja je zelo utečen način, da poskušamo kaj doseči. Težko se ga odvadimo, dokler ne poznamo boljših možnosti. Naučili smo se ga, zato ga lahko tudi opustimo. Koristi nam, če pogledamo v njegovo popolno neuspešnost in boleče kolesje, ki se ne zna samo ustaviti. To je tudi ponavljajoča tema na vseh seminarjih Vere vase, ko ugotavljamo, kako trki v odnosih še najbolj preprečujejo veselje do življenja.

Začne se tako, da nas nekaj prizadene. Nekaj začutimo kot krivico. Drugi me ni slišal, upošteval, ranil me je. Zato želim povedati, kako mi je (čeprav morda molčim …). Ko bolečino izrazim z držo ali besedo, se drugi (to je naravno, ker smo rojeni kot empatična bitja) ne počuti dobro. Ko bi obvladal komunikacijo, bi s tem našim odmikom znal ravnati: prisluhnil bi si, odprto počakal, da se izrazimo in da povemo svoj del. Želel bi dojeti, kako nam je in kako vidimo stvari. Obenem bi verjel, da se lahko kdaj pozneje izrazi tudi sam ... če bi imel veliko takih lepih izkušenj z nami, ki ga znamo poslušati ... Kar navadno sploh ni res.

Biti povzročitelj bolečine v drugem je zelo težak občutek za človeka. Izpoved bolečine drugega doživljamo kot očitanje in celo kot napad. Ko nam nakažejo ali kar rečejo, da smo grdi, nepravični, neumni, celo hudobni ... se gotovo ne počutimo ljubljene in sprejete ter spoštovane. Očitek povzroči boleč občutek, da sem na zatožni klopi pred tožilcem, ki vidi samo mojo krivdo in ničesar drugega. Zagovornika ni.

Morda drugi, ki mu očitamo, prvi hip res zasluti, da je bil nesočuten in krivičen, toda postopoma narašča prizadetost in potreba po samoobrambi. Nazadnje drugi pristane v prepričanju, da je obtožen po krivem, da pretiravamo, da nam ni mar, kako mu je. Možgani se usmerijo v iskanje dokazov za samoobrambo: drugi se spomni, kako smo tudi mi kdaj naredili kaj krivičnega in nikoli priznali ali popravili … in konča se tako, da se drugi ne le zagovarja, ampak celo napada nazaj.

Počasi tako (iz minute v minute, iz ure v uro ...) zanimanje za našo bolečino v osebi, ki nas je ranila, upade in prevlada občutek NJENE lastne prizadetosti.

Zadeva se obrne v to, da se obtoženi postavi v obrambno držo in v sebi zanika VSAKRŠNO odgovornost. Začetno sočutje ali vsaj delna pripravljenost izgine v potrebi po samozaščiti. Bolj so tega človeka kdaj obtoževali, bolj je doživljal zatožno klop, hitreje se ta drža aktivira in osebo zapre. Od tu naprej nas ne sliši in ne čuti več. Postali smo napadalec.

Tehtnica se uravnovesi in navidezno je lažje: bila sem grda, bil sem grd, a drugi tudi. Torej ni treba, da trpim in se počutim dolžnik. Tudi drugi misli isto.

To seveda pravi glava, um, zagovornik površnega počutja. V globini vsak od obeh dobro ve, da ni nedolžen in tudi ne popolnoma vsega kriv. Oba sta zdaj boleče daleč drug od drugega in od vsega, kar je lepega med njima.

Prizadeta sva zdaj oba. Jaz nisem dobil(a) sočutja, razumevanja, posluha. Drugi tudi ne. Nihče ni prevzel svojega dela odgovornosti, nihče ni potolažen in ovrednoten. Kadar očitamo, drugi ne pride do besede, mi pa ne do poravnave. Ne eden ne drugi zdaj ni sposoben vživljanja in vsak pričakuje, da mu bo drugi izkazal toplino in razumevanje. In oba tega ZARADI NASTALEGA VZDUŠJA V ODNOSU ne zmoreta.

V tem mehanizmu se ujamemo. Običajno se taki trki končajo s površnim opravičilom in zadušeno prizadetostjo. »Saj se imava rada, to so neumnosti, gremo naprej …« Ali pa: »Saj ni mogoče ničesar spremeniti, vedno se konča tako, pustimo …« V vseh primerih se grenkoba kopiči v obeh. In čakamo, da izgine ... Ali pa se razidemo, a ne da bi res razumeli, kaj se je dogajalo, in postali sposobni česa boljšega.

Zadržujemo prizadetost, skrivamo zamero, se silimo nehati s poskusi, da bi se iskreno izrazili. Toda želja po sočutju ne umre.

V nas živi neugnano in živo in če ne more graditi, ruši. Ob prvi priložnosti se bo opisano dogajanje ponovilo. Morda sto in stokrat v skupnem življenju. Grenkih kapelj bo vse več.

Vzporedno pa se bo dogajalo še nekaj drugega. Iz želje po ljubezni in bolečine ločenosti bo eden od dveh prej ali slej pristopil k drugemu in poskusil z nežnostjo in toplino. Drugi, poln starih ran, bo to zavrnil. A kmalu potem mu bo žal in se bo skušal približati. Zdaj pa prvemu ne bo več do tega. Prepozno je.

In tako ostaneta oba brez tega, kar bi ju povezalo in hranilo. Spet in spet. Leta in leta v nihanju med očitki, površno spravo in zastalo nežnostjo in željo po srečanju ... Tega mehanizma ne bi smeli nikoli zagnati, če pa je že utečen, je ključno za odnos, da ga razgradimo vsaj z naše strani.

To pot lahko prekinemo, ko se naučimo poslušati, vzdržati očitanje, sprejemati delno soodgovornost, postajati samostojni in obenem povezani. Pot obstaja. Lahko se učite z nami na Veri vase, iz koraka v korak lahko z dragimi osebami najdemo pot za dotik, ki potolaži oba.


Oznake: osebna rast očitanje

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...